Protesti, Hojs in duh Roške 1988

V pisarni, v kateri nastaja ta kolumna, stoji tudi dobrih 30 let stara fotografija, nastala v vročem poletju 1988 na ljubljanski Roški cesti. Prikazuje množico ljudi, ki je pred vojaške zapore prišla pričakat tistega dne izpuščene Janšo, Borštnerja, Tasića in Zavrla. Posnel jo je legendarni fotoreporter Nace Bizilj in mi jo pred kakšnimi petnajstimi leti podaril. “Na, tu jo imaš,” je rekel, ko sem ob njenem robu ugledal tudi svoj obraz.

Ljudi je tisto poletje na cesto pognal odpor do tega, da vojska sodi civilistom, vse skupaj pa velja za enega od korakov h kasnejši samostojnosti in lastni državi. Ne edinega, zelo pomembnega pa. Slovenska država je utemeljena tudi na množičnih zborovanjih in to ne v starodavni zgodovini, pač pa v času, ki ga je večina današnjega prebivalstva še doživela. Pravica do združevanja, do protesta, je vgrajena v družbeni DNK.

Protesti so lahko dirigirani, lahko jih usmerja globoka država, lahko se z njimi tudi ne strinjamo, se nam zdijo pretirani ali jih preziramo. A je predvsem pomembno, da posamezniki in družbene skupine svoje nestrinjanje lahko izrazijo.

A če bi tistega poletja 1988 v vesolje izstrelili posadko in jo vrnili konec letošnjega aprila, bi se njeni člani verjetno začudeni spraševali, ali so res pristali na istem mestu. Država, ki je v komunizmu dopuščala zborovanja, jih v demokraciji prepoveduje in se zaganja v protestnike? Točno temu smo bili namreč priča ob nedavnih protestih proti politiki vlade v slovenskih mestih. Policisti so preganjali tiste, ki so v znamenje protesta pred parlamentom odlagali izrezana stopala, popisovali so kolesarske protestnike, minister Hojs je “svojim” policistom celo naročil, naj ovadbe vlagajo tudi na podlagi fotografij v medijih in na družbenih omrežjih. S čimer se je sicer osmešil pred pravniki, ampak to je njegov in problem vlade.

Nobena oblast si protestov ne želi, na živce ji gredo, z njimi se mora ukvarjati in nikdar ne more biti povsem prepričana, da je ne bodo odnesli, kot so odnesli marsikaterega voditelja, demokrata ali absolutista. Zrela oblast mora z nestrinjanjem znati živeti, ni pa odveč, če se ga loti inteligentno in - če ni prav dobrih razlogov zanjo - brez represije. In prav tu je slovenski vladi spodletelo, saj je zamudila prav vsako priložnost, da bi se protestov lotila po pameti.

Sredi zdravstvene krize, ki bo imela za posledico gospodarsko, tako na okope pošlje policijskega ministra, ki prepoveduje, po malem preti in daje vedeti, da je na oblasti. Zelo sporočilno, a hkrati res ne prav brihtno. V duhu pokojnega Staneta Dolanca nam minister sporoča: vsem mora biti jasno, da smo pri nas na oblasti mi, kajti če ne bi bili mi, bi bil kdo drug, vendar temu ni tako in nikoli ne bo.

Bistveno bolje bi bilo, ko bi prepoved, če že moramo prepovedovati, utemeljil zdravstveni minister Gantar ali vladni govorec za covid-19 Kacin. Morda epidemiolog, ki ima na zalogi kakšen strokovni argument? Kajti, ne pozabimo, razlogi za prepoved so vendarle zdravstvene in ne kakšne druge narave. In udeležba na protestih je morda resnično tvegana in bi se ji še nekaj časa veljalo odpovedati, ampak naj nam za božjo voljo to pove nekdo drug, ne pa policijski minister, po izobrazbi gradbenik! In ko potem vidimo še fotografije policije, ki paradira po portoroški plaži in izletnikom govori, da se ne smejo sončiti, ker jih lahko doleti kazen v višini nekaj sto evrov, se je težko izogniti sklepu, da želi oblast nekaj demonstrirati.

Protesti proti vladam so lahko dirigirani, lahko jih usmerja globoka država, lahko direktive prihajajo iz Murgel in od Sorosa ali od Bannona, Orbana in Salvinija, lahko se z njimi tudi ne strinjamo, se nam zdijo pretirani ali jih preziramo, a so vedno legitimni, če le potekajo znotraj demokratičnega okvira. Predvsem pa je pomembno, da posamezniki in družbene skupine lahko izrazijo svoje nestrinjanje. Kot so ga vztrajniki pred ljubljanskim sodiščem, ko je šlo za proces proti Janezu Janši, kot so ga vstajniki pozimi 2012 in kot so ga sindikati proti verjetno še vsaki vladi.

Menda je bil Voltaire tisti, ki je rekel: “Ne strinjam se z vašim mnenjem, a bom do smrti branil vašo pravico, da ga izrazite.” Na Roški tistega poletja 1988 je šlo tudi za to pravico. Aleš Hojs je to sporočilo Roške očitno spregledal.


Preberite še


Najbolj brano