Steve Jobs otrokom ni dovolil viseti na računalniku

Skoraj vsak je s čim zasvojen: z igrami na srečo, nakupovanjem, družbenimi omrežji, telesno vadbo, računalniškimi igricami, štetjem kalorij, nekateri s prepovedanimi substancami, z zdravju škodljivimi ...

Gre za doživetja in dejanja, ki jih klinični psihologi imenujejo vedenjska zasvojenost. Je zelo nevarna, saj lahko dolga leta ostane neopažena. Zaradi tehnološkega napredka in družbenih sprememb, na primer vse hitrejšega življenjskega sloga, nekatere od teh zasvojenosti še naraščajo. Adam Alter (1980), avtor knjige Sužnji zaslona, je zapisal, da “po eni novejših študij do 40 odstotkov prebivalstva trpi za katero od oblik zasvojenosti, povezanih s spletom”.

Poročilo agencije We Are Social navaja, da so v zadnjem desetletju družbena omrežja zelo hitro pridobila na pomenu, saj približno 3,5 milijarde ljudi aktivno uporablja vsaj eno platformo, kar je 45 odstotkov svetovnega prebivalstva. Na lestvici najbolj priljubljenih omrežij najvišje mesto zaseda facebook. Da gre za resno težavo, se zavedajo tudi snovalci pametnih naprav in aplikacij, kar Alter ponazori s primerom Steva Jobsa, ki je svojim otrokom omejeval uporabo tehnologij. Nekateri inovatorji so šli tako daleč, da so svojim otrokom povsem prepovedali uporabo novodobnih tehnologij in jim veliko raje kupili knjige.

Avtor knjige se problematike loteva s psihološko analizo različnih oblik zasvojenosti, saj pri vsakem primeru predstavi psihološko mehaniko, zaradi katere uporabnik postane zasvojen. Istočasno je njegov pristop do neke mere tehnološko determiniran, saj se zdi, kakor da je krivdo prevalil na novodobno tehnologijo, premalo odgovornosti pa pripisuje podjetjem, ki jih žene želja po dobičku. Največjo nevarnost predstavljajo igrice, ki jim je posvetil veliko večino knjige, zelo malo pa omenja družbena omrežja, ki so postala glavno orodje oglaševalcev in ki so pravzaprav neka vrsta trgovcev s pozornostjo, saj svoje uporabnike prodajajo velikim korporacijam.  


Najbolj brano