Druga (z)godba

Druga godba v slovenskem prostoru zagotovo ni neznanka. Še več, ta glasbeni festival, ki je na sceni že vse od polovice osemdesetih let prejšnjega stoletja, je nadvse uspešna (z)godba v širšem, evropskem prostoru in pripovedovala se je tudi že čez lužo.

Ja, morda se sliši neverjetno, a pred dobrimi desetimi leti se je druga (z)godba pripovedovala celo v mestu, ki do nedavnega nikoli ni spalo. Zadnjih deset let se redno uvršča med 25 najboljših mednarodnih glasbenih festivalov na svetu. Druga godba ves ta čas pripoveduje drugačno glasbeno zgodbo od tiste, ki jo lahko vsak dan poslušamo in ki nas nagovarja z raznoraznih top pop lestvic in emtivi izborov. Izbor je bil vedno izjemno širok in je vključeval tako alternativni rok in improvizacijo, kakor tudi slovensko ljudsko glasbo. In zelo verjetno je druga godba uspešna zgodba prav zato, ker pripoveduje drugačne glasbene zgodbe.

Svetovni ocean je naša preteklost in naša prihodnost. In kot rečeno, ni prevelik, da bi mu spodletelo, in ni prevelik, da ga ne bi mogli ponovno spraviti v red. Je preprosto prevelik, da bi ga lahko zanemarili.

No, da ne bo panike med glasbenimi kritiki. Nikakor ni moj namen razpredati o glasbi in še manj ocenjevati take ali drugačne festivale ali celo glasbene zvrsti. Tako kot vsi imam svoje priljubljene zvrsti, skladbe in izvajalce, veliko je takih, s katerimi lahko mirno sobivam, in seveda so tudi tisti in tiste, zaradi katerih v trenutku zamenjam postajo ali ugasnem radijski sprejemnik ter zraven dodam še kakšen komentar.

Skratka, v današnjem besedičenju gre bolj za zgodbo kot za godbo. Za uspešno zgodbo o drugačni godbi, drugačni glasbi. Za zgodbo, ki se je pripovedovala že dolgo pred danes tako modernim zgodbarjenjem. Ja, če so bile svojčas zgodbe v glavnem orodje, s katerim so pisatelji in pripovedovalci resnične, polresnične ali celo izmišljene dogodke povezovali v zanimive celote, so danes zgodbe predvsem pomembno orodje prodajalcev. Prodajalcev česarkoli, ali kakor bi rekel televizijski zabavljač Ezio Greggio, “import, export, non import”. V današnjem kupoprodajnem vsakdanu pravzaprav niti ni tako zelo pomembno, kako dober je izdelek, pač pa kako dobra je zgodba, ki jo okrog izdelka splete prodajalec. Kako lepo jo zavije. Kakšna je pentlja. In to velja od Harleyja, kavbojk in ameriških sanj v deželi svobodnih na oni strani Atlantika, do potice, butičnih turističnih destinacij ter štirih milijonov pridnih rok dežele na sončni strani Alp in najsevernejšemu koncu Sredozemskega morja.

In če smo že pri zgodbah, Atlantiku in Sredozemlju, popolnoma novo zgodbo nujno potrebuje tudi morje. Od najmanjšega zaliva do svetovnega oceana. Stara zgodba, ki se vleče malodane skozi celotno človeško zgodovino, govori o tem, da je svetovni ocean tako velik, tako poln življenja, tako odporen, da ga je nemogoče izropati, da ga je nemogoče “spraviti s tečajev”. Povedano drugače, svetovni ocean je v tej zgodbi preprosto prevelik, da bi mu spodletelo. In prav ta zgodba je tista, ki oblikuje naša razmišljanja in ravnanja, ko je govora o rabi morja in posegih vanj. In prav zaradi te zgodbe se koprskim odločevalcem ne zdi nič sporno, da v Semedelskem zalivu spreminjajo morje v kopno. Zaradi te zgodbe je najbrž v najnovejšem nacionalnem programu varstva okolja morju namenjen zgolj en boren, nepomemben odstavek.

In prav zaradi te zgodbe se najbrž načrtovalcem razvoja in veliki večini lastnikov tistih štirih milijonov pridnih rok na izolirani strani Alp ne zdi sporno načrtovanje otokov in otočij. In prav zaradi te zgodbe se vladam in ministrstvom držav okrog Jadranskega morja ne zdi sporno stalno povečevanje tovornega prometa, da o ribolovu, izkoriščanju nafte in plina, o plastiki in še čem niti ne govorimo. No, kljub vsemu je že nekaj let tudi jasno, da dejansko pretiravamo. Podatki o upadu ribolovnih virov, o uničevanju ključnih morskih ekosistemov, o količini plastike in mikroplastike, o zakisevanju, o onesnaženosti z ogljikovodiki, so pognali drugo, prav tako nevarno zgodbo. Ta že dobiva domovinsko pravico in pravi, da je svetovni ocean preprosto prevelik, da bi ga ponovno spravili v red. Ergo, nima smisla kar koli početi. Procesi v oceanu so preveč kompleksni, njegova inercija je prevelika, potrebe človeštva so neusahljive. Podobna zgodba kroži že kar nekaj časa tudi na temo podnebnih sprememb. Da o zgodbah o kitajskih zarotah in izumrtju črnega panterja, ki jih pripovedujejo kljukci tipa Donald T. in dr. Branko G., niti ne govorimo.

Da lahko marsikaj storimo tudi na globalnem nivoju, se je nenazadnje izkazalo prav v zadnjih mesecih. Novi koronavirus je omogočil, da se v velemestih lažje diha, da na fotografijah ni več videti strupenih meglic, da seizmologi lahko v miru poslušajo Zemljo, da ji lahko vsi ob pravkar minulem dnevu Zemlje želimo vse najboljše in še veliko podobnih dni. Podobnih v smislu miru pred milijardami parov pridnih rok seveda. A ta želja bo lahko uresničena le, če začnemo pripovedovati drugačno zgodbo o planetu. In enako ali še bolj velja za njegov modri del. Generalna skupščina Združenih narodov je sklenila, da naj bi bilo desetletje, ki je tik pred nami, posvečeno znanosti o oceanih za trajnostni razvoj. Kakor pravita J. Lubchenco in S. Gaines, priznana raziskovalca z one strani Atlantika, bi morala nova zgodba o oceanih pripovedovati o tem, da je svetovni ocean preprosto prevelik, da bi ga zanemarjali. Pa o tem, da se z drugačnim odnosom do oceana pomembno izboljšujejo možnosti za uspešno naslavljanje drugih globalnih problemov, tudi podnebnih. Svetovni ocean je naša preteklost in naša prihodnost. In kot rečeno, ni prevelik, da bi mu spodletelo, in ni prevelik, da ga ne bi mogli ponovno spraviti v red. Je preprosto prevelik, da bi ga lahko zanemarili.


Preberite še


Najbolj brano