Preproščina v času pandemije

V minulih dneh je mali vihar na družbenih omrežjih sprožil zapis Petre Škarja, avtorice stvarne literature, ki je, potem ko se je pogumno opredelila za umetnico, zapisala, da mora vsak pisatelj sam znati prodajati svoje knjige. Sicer so knjige verjetno slabe. Pa tudi avtor najbrž nič kaj prida.

Modri ljudje so se na zapis, objavljen v prilogi Dela, oglasili z dolžnimi popravki napačnih predpostavk, na podlagi katerih je piska uspešnice Ameriški milijonarji so spregovorili prišla do svojega ultimativnega načela kulturne politike. Ampak njihove možnosti za konsenz med širšo publiko so, žal, pičle. Argumenti, da bi ob upoštevanju tržnega načela Prešeren gotovo pisal v nemščini ter da so se številna dela, ki jih danes štejemo za literarne klasike in so izoblikovala sodobni pogled na svet, presneto slabo prodajala, saj so bila pred svojim časom, ne bodo prodrli. Kajti stališče, da naj se pišejo in objavljajo samo tiste knjige, ki gredo v nakupovalnih centrih dobro v promet, je nerazumno in neresno, ampak gre v uho. Je “catchy”. Kot prihajajoči poletni hit.

Stališče, da naj se pišejo in objavljajo samo tiste knjige, ki gredo v nakupovalnih centrih dobro v promet, je nerazumno in neresno, ampak gre v uho. Kot poletni hit.

Na lestvici najbolj poslušanih je zadnje čase kar nekaj podobnih uspešnic. Na primer: nehajmo plačevati RTV prispevek, ker je javna televizija kolosalna potrata denarja, od katere nimamo nič. In seveda, z iste plošče, novinarji služijo denar s sejanjem panike in širjenjem lažnih novic. Potem so vedno priljubljeni migrantska polka z refrenom o tem, kako priseljenci ogrožajo našo varnost in srečo, nekaj ideoloških tangov, črnih in rdečih, ter novost: pandemična balada z likom zlobnega znanstvenika, ki laže in po predalih laboratorija skriva netopirje. Zimzelena žalostinka o podkupljivih in nesposobnih zdravnikih je, zanimivo, v zadnjih tednih dobila bolj malo glasov in je zdrsnila z lestvice.

Na splošno se človeškemu bitju zdi, da je stvar toliko bolj resnična, kolikor bolje jo razume. Morda je to evolucijska naravnanost. V naravi je verjetno bolje, če se osebek drži preprostih, znanih pojavov in oblik. Ker je vse novo in nerazumljivo potencialni vir trpljenja in nevarnosti. Morda je to čisto običajna nečimrnost, zaradi katere se nam zdi, da je vse, kar presega horizont naše sposobnosti razumevanja, tako ali tako brez vrednosti.

V resnici je, ne glede na to, kaj nam govorijo naši nagoni, resnica zapletena, pogosto neprijetna in naporna, ampak se moramo z njo vseeno soočiti. Noben čas ni primeren za nepoštene poenostavitve in hitre sodbe, sedanji trenutek, ko sta od odgovornosti, strpnosti in medsebojnega razumevanja odvisna naše zdravje in življenje, pa še toliko manj. Svet, v katerem zmagajo na hitro sestavljene krilatice, ni ne srečen ne varen kraj.

Seveda je odgovornost za zmeren in pameten javni dialog najprej pri nosilcih javne besede in pri tistih, ki premikajo vzvode odločanja. In res je: ob novinarjih, ki z veliko požrtvovalnostjo in dolgimi nevarnimi urami na terenu zgodbo o pandemiji pripovedujejo z velikansko mero previdnosti in premisleka, so tudi taki, ki tekmujejo v tem, kolikokrat lahko v naslovu porabijo besede smrt, katastrofa in nevarnost. Poleg politikov, ki si znižujejo plače, daljšajo urnik, nalagajo nove naloge ter izgubljajo zdravje in noči v skrbi za svoje državljane, so tudi takšni, ki prekinjajo in preklinjajo lastne znanstvenike in strokovnjake, širijo neutemeljene domneve, si dvigajo priljubljenost s parolami ter za boj proti koronavirusni bolezni svetujejo vodko, savno in traktor.

Ampak v izbiri med stavki, ki lepo zvenijo, in tistimi, ki dejansko tudi nekaj povedo, štejejo vsak glas, vsaka objava, vsaka delitev. V tednih, ko je življenje nekoliko drugačno, kot sicer, si skušamo privzgojiti nove dobre navade. Ena od njih bi lahko bila: pomisli, preden začneš žvižgati.


Preberite še


Najbolj brano