Žrtve epidemije ne bodo nikoli preštete

Po mesecu karantene je jasno, da se zaradi epidemije pri bolnih krepijo bolezni, zaradi katerih mesece in leta čakajo v vrstah za specialiste, ki jim morajo šele postaviti pravo diagnozo. Zaradi epidemije je zdravstvo obstalo in do tega tedna oskrbovalo le nujne in primere z oznako zelo hitro, seveda ob porodih in oskrbi nosečnic. Stojijo cepilni program, preventivni in presejalni programi. Zato se množi število bolnih in pri pacientih, ki še ne vedo, kaj jih tare, poglabljajo bolezni. Nekateri zato celo umirajo, čeprav niso značilne žrtve epidemije.

Tega se dobro zavedajo v zdravstvu zaposleni. Le nekaterim zdravnikom specialistom namreč ustreza, da so njihove ambulante povsem zaprte in so jih poslali na koriščenje dopusta ter prostih ur. Tudi to se jim zdi dolgoročneje nevarno, da dela večina bolnišnic - v to je zaradi epidemije sicer prisiljena - le z 60-odstotno zmogljivostjo. Nekatere specialistične ambulante so zaprte tudi v osnovnem zdravstvu.

Zaradi epidemije so ljudje bolj prestrašeni in ubogljivi ter nočejo obremenjevati zdravnikov. Pa čeprav bi sodili na urgenco po hitrem postopku, ker jim je več dni slabo, jih tišči v prsih, se nenadoma ne morejo več premikati, imajo neznosen glavobol in bolečine ... Kar je lahko usodno in nekateri celo umirajo sami doma.

A ti prisilni počitki nekaterih zdravnikov so bili načrtovani predvsem za primer, ko bi se pri nas ponovile italijanske razmere in bi bilo treba zaradi zdravljenja množic okuženih zdravnike zamenjevati s tistimi, ki so bili poslani na počitek. Deloma pa je vzrok tudi v povečanih varnostnih ukrepih, ki terjajo veliko zaščitne opreme. Te Slovenija (še vedno) nima dovolj. Kakšne so posledice njenega pomanjkanja, se je izkazalo v Italiji, ko so se zato okužili tudi mnogi zdravstveni delavci in je zato umrlo ogromno zdravnikov ter medicinskih sester.

K sreči se ta črni scenarij pri nas ni pojavil. Se pa iz zdravstvenih vrst že slišijo tehtna opozorila, da ni pravično in primerno, da nekateri zaradi dela z okuženimi izgorevajo, drugi počivajo. Najbolj na udaru so že ves čas zaposleni na ljubljanski infekcijski kliniki, na kliniki Golnik in v podobnem oddelku mariborskega kliničnega centra ter na posebnem oddelku celjske bolnišnice. Drugod vse delo poteka brez pretresov, zdravijo nujne in zelo hitre primere, oskrbujejo nosečnice, izvajajo porode. Delo v bolnišnicah je okrnjeno, kar že škodi čakajočim bolnikom. Prav zato so ta teden že začeli klicati in pregledovati obolele na preglede pri posameznih specialistih, prihodnji teden jih bodo začeli tudi operirati.

Za ponovno oživljanje dela se je zdravstvo odločilo vedoč, da večno zaprti doma in skoraj hermetično zaprte niti bolnišnice ne bodo mogle še dolgo ostati. Tudi posamezne specialistične ambulante v osnovnem zdravstvu ne. Že zato ne, ker je povsod naročenih že toliko bolnikov, ki potrebujejo zdravljenje, da bi bile posledice prehude in bi ljudje začeli množično umirati zaradi neodkritih drugih bolezni, ne pa zaradi virusa. Nas pa zdravniki že opozarjajo, da bo virus med nami še dolgo živel in bo zaradi te zlovešče grožnje nujno treba spremeniti celoten način življenja in dela.

Glavnina specialistov družinske medicine je zaradi epidemije v prvih bojnih vrstah boja z okužbo. Prvi odkrivajo okužene z virusom sars-cov-2, delajo v dežurnih ambulantah, opravljajo testiranja. A spet ne vsi. Nekaterim, še posebej določenim koncesionarjem, je v tej epidemiji udobno: za zaklenjenimi vrati so prisotni manj časa, kot to določa uradni urnik, pišejo recepte in občasno govorijo s svojimi bolniki po telefonu. Brez sramu odhajajo predčasno domov in pozabljajo, da jih njihovi bolniki nujno potrebujejo ter zaman kličejo. Epidemija jim je zelo uporaben izgovor ...

Pohvale o discipliniranih bolnikih, ki po nepotrebnem ne obremenjujejo bolnišničnih urgenc, imajo tudi senčno plat. Zaradi epidemije so ljudje bolj prestrašeni in ubogljivi ter nočejo obremenjevati zdravnikov. Pa čeprav bi sodili na urgenco po hitrem postopku, ker jim je več dni slabo, jih tišči v prsih, se nenadoma ne morejo več premikati, imajo neznosen glavobol in bolečine ... Kar je lahko usodno in nekateri celo umirajo sami doma.

Zaradi epidemije so zamrznjeni preventivni presejalni programi za zgodnje odkrivanje raka in predrakavih sprememb - Dora, Zora in Svit. Onkologi že ocenjujejo, da bo po koncu epidemije veliko novih rakavih bolnikov, tudi z napredovalo boleznijo ... Zato je bil začetek vnovičnega pogona specialističnih ambulant in programa operacij več kot nujen. Bo pa nujno treba prevetriti tudi čakalne sezname. A nihče ne ve, po kakšnih merilih- Zato stroka stavi na ministra in z njim na merila strokovnih republiških kolegijev za vse dejavnosti. Na cvet stroke torej. Upa, tako kot tudi pacienti, da bodo ti kolegiji res pljunili v roke, delali noč in dan in zelo hitro ponudili zelo kakovostna pravična merila. Ali bo res tako, je odvisno od ukaza zdravstvenega ministra.

Poseben, izjemno resen in ukrepanja vreden problem pa so sicer zasedeni, a hkrati slabo organizirani in ležerni specialisti. Pri nekaterih od njih se je že leta pred epidemijo delo kopičilo; obravnavanih pacientov niso sproti popisali in zato nujno potrebne izvide dajejo iz rok z dvomesečno, celo s trimesečno zamudo! Ker večina teh ambulant v času epidemije ne dela, so jih namesto na dokončanje zaostalega dela nadrejeni poslali na dopust! Zato se zastavlja zelo resno vprašanje, ali bodo sploh kdaj ti ležerni nevestni zdravniki svoje delo spravili na zeleno vejo. Kar so dolžni, saj je od njihovih izvidov odvisno zdravje množic! Morda bi to opravili le, če bi bili plačani po delovnem učinku - upoštevaje celoten neopravljeni zaostanek.


Preberite še


Najbolj brano