Je leto 2020 lahko tudi zmagovalno?
Počitnice bomo letos preživljali doma, napovedujejo zloslutni napovedovalci korona trendov. Če jih povzamemo: razmah virusa se do poletja ne bo umiril do te mere, da bi bilo varno omogočiti vsakoletne selitve s severa na jug in v nasprotni smeri. Severnjaki in vzhodnjaki se torej ne bodo množično selili v Sredozemlje, avtomobilskih popotnikov, ki bi se podajali raziskovat mesta po vsej Evropi, morda letos ne bo. Tudi sami najbrž v mislih že lahko prečrtamo kampiranje v Italiji, jadranje do Lastova ali dvotedenski all inclusive v Grčiji ali Turčiji.
Če se bodo pesimistične napovedi uresničile, utegnejo imeti države, v katerih je turizem med pomembnimi izvoznimi panogami, tudi resen narodnogospodarski problem. V Sloveniji, ki ni turistična velesila, je turizem v letu 2018 ustvaril dobrih dvanajst odstotkov bruto družbenega proizvoda, tudi delež turizma v zaposlovanju je bil približno dvanajstodstotni. V Turčiji, Grčiji ali na Hrvaškem ta delež predstavlja znatno več in znatno večje utegnejo biti tudi težave.
Utegne se zgoditi, da bo koronavirus za slovenski turizem naredil več kot vse akcije in slogani v podporo slovenskemu turizmu.
Utegne se zgoditi, da bo koronavirus za slovenski turizem naredil več kot vse akcije in slogani v podporo slovenskemu turizmu. Kot kaže zdaj, bo namreč potovanje znotraj Slovenije do poletja vendarle sproščeno. Radarji slovenskih počitnikarjev bodo ob takšnem razpletu precej verjetno zaznali Belo krajino, Gorenjsko, Štajersko ali Prekmurje, pohodništvo, kolesarjenje in veslanje po Alpah, ob slovenskih rekah ter jezerih pa bo prevladujoča oblika preživljanja dopusta 2020. Lahko da se tja ne bomo podajali za dva tedna v kosu, pač pa za podaljšani konec tedna, a bomo te nekajdnevne skoke razporedili skozi večji del poletja. Marsikdo bo tudi ugotovil, da so počitnice v domačem kraju lahko povsem sprejemljiva rešitev - in neskončno cenejša. Če v Vipavsko dolino, v Istro, Posočje na Pivško ali na Kras prihajajo gosti iz vse Evrope, zakaj bi se nad domačimi kraji zmrdovali mi, ki tu živimo? Podaljšani konec tedna v Ljubljani namesto v Barceloni, Berlinu ali Pragi - zakaj pa ne?
Minulo poletje smo v Primorskih novicah poiskali in objavili zapise o petih ali šestih turističnih destinacijah na Primorskem, ki niso Portorož, Lipica, Posočje ali Nova Gorica s svojim igralništvom. O destinacijah torej, ki ne zasvetijo pred očmi, ko nekdo izgovori sintagmo “turizem na Primorskem”. Zgodbe so bile navdihujoče, saj so vse sporočale podobno: v krajih, ki morda niso turistični na prvi pogled - Robidišče, Marezige, Pivško … - cveti prvovrstni turizem. Tvorijo ga pristnost, urejenost bivalnega okolja, čista narava, avtentična kulinarika in prijazni ljudje. Ob vsem spoštovanju do ustvarjalcev ponudbe v razvitih turističnih okoljih pri nas, nekoliko pompozno jih radi imenujemo turistični biseri, prav teh dejavnikov pri njih izrazito primanjkuje. Pristnost, urejenost, avtentičnost in prijaznost so se že zdavnaj umaknili dunajskim zrezkom, čevapčičem, picam, bolj ali manj enakim interierjem restavracij in sob ter “pa zakaj ravno v moj lokal?” odnosu. Ne povsod, ne v enaki meri, a v povprečju prav gotovo.
Kdo bi torej lahko bili turistični zmagovalci letošnjega poletja? Ponudniki nastanitev, v katerih nas ne pričaka vonj postanih preprog, pohištvo iz garaže ali pohištvenega diskonta. Gostilničarji, ki za spodobno ceno ponudijo nekaj vsaj približno povezanega z okoljem. Ponudniki, ki v pričakovanju navala domačih gostov ne bodo dvigovali cen v nebo, kot so v minulih letih počeli Hrvati ali gostilničarji v središču Ljubljane, ki cene postavljajo kot bi bili v Cannesu, ne pa v nekem vendarle razmeroma provincialnem mestu srednje Evrope. Okolja z urejeno in vzdrževano infrastrukturo ter ne nazadnje, ljudmi, ki v prišleku ne vidijo hodeče denarnice, ampak gosta. Z gosti pa vemo, kako je treba ravnati.