In dan kasneje bo vse znova drugače
Njihov odnos do nje je tudi danes težko opisati. Morda bi bilo najlaže reči, da so se jo bali, pa bi bilo to preveč površno. Tudi beseda nelagodje ne bi pokazala občutja onega trenutek, ko je prišla, se usedla za konferenčno mizo in iz svoje torbe vzela spise ter zapečatene kuverte. Povabljeni na pogovor z njo so zgolj vedeli, da ji ne morejo prikriti stvari, o katerih je spraševala, in da ji ne morejo skriti onih skrivnosti, ki naj bi ostale za domačimi mejami.
Saj tudi takrat, ko jih ni poznala, niso bili prepričani, ali jih res ne pozna ali jih kot izkušen preiskovalec le preizkuša in ocenjuje njihovo sodelovanje. In vedela je res veliko, saj je imela v posamičnih državah zahodnega Balkana svoje oči in ušesa, kot je rada ponovila. Informacije, ki so ji jih sporočali njeni sodelavci ali zadolžene policije in tajne službe evropskih držav ter Amerike, je znala brati. Iz dokumentov je znala izločiti nepotrebne informacije ali vsebine, ki niso bile v središču njenega preiskovalnega interesa, ter jih spremeniti v politično oceno trenutnega stanja v balkanskih državah.
Saj je prav zdaj tak zelo primeren čas za pogovore o stvareh in skrivnostih, ki se jih običajno ne bi lotili tako zlahka. Saj bo prišel tudi dan po tem. Ko bo potrebno znova zagnati proizvodnjo, odpreti šole in obnoviti pravice do vsakdanjega življenja.
Dober mesec pred atentatom na predsednika srbske vlade dr. Zorana Đinđića mu je izročila dva lista, velikosti običajnega pisarniškega formata, nekakšen interni in zaupen dokument Mednarodnega sodišča za vojne zločine storjene na območju bivše Jugoslavije. Vsebina prvega lista je bila analiza namer srbskega političnega podzemlja in načrt Đinđićevega uboja, na drugem listu je bil spisek oseb, ki uboj pripravljajo. Bom pazil, ji je odgovoril, to so zgolj oni, ki se boje vladnih reform. Bilo je februarja leta 2003. Republika Srbija je imela realno možnost polnopravnega vstopa v Evropsko unijo. Saj je Carla del Ponte, glavna tožilka mednarodnega sodišča za bivšo Jugoslavijo, gospa, ki je prihajala na pogovore v balkanske prestolnice, Đinđiću verjela. Da bo dogovorjeno znal tudi izpeljati. Prepričal jo je 28. junija 2001, ko je bil kljub vsem nasprotovanjem in poizkusom pravnega zavlačevanja odločen, in na seji vlade sprejel sklep o izročitvi Slobodana Miloševića sodišču v Haagu. Pa ni šlo samo za izročitev ali zadovoljstvo tožilke, da je osumljenega privedla na sodišče, temveč za Đinđićevo odločitev o prelomu z preteklostjo. Zato mu je verjela.
Njena ocena sodelovanja vlad posamičnih držav regije z mednarodnim sodiščem je bila odločilna za začetek ali ustavitev pogajanj o članstvu v Evropski uniji. Prvega oktobra leta 2005 je ponovno prišla v Zagreb. Novi predsednik vlade Ivo Sanader se je na obisk dobro pripravil. Pravzaprav je poskrbel za vse potrebne podrobnosti. Tudi ono ključno, ko se je del Pontejeva sama lahko pogovarjala s takratnim glavnim državnik odvetnikom Mladenom Bajićem. Iz Zagreba je odšla z zelo dvoumnimi sporočili. Videti je bilo, da bo dva dni kasneje, ko bo predstavila svoje novo poročilo o Hrvaški, to ponovno negativno. Toda bilo je povsem drugače.
Državni odvetnik Bajić ji je namreč zavrtel posnetek pogovora, ki so ga prestregle tajne službe. Glas posnetega bi tožilka prepoznala kadarkoli, toda tokrat je vedela še nekaj več. Ne samo, da so našli haaškega begunca, hrvaškega generala Gotovino, temveč tudi, da ima Sanader zadostno politično moč, da realizira dogovorjeno. Njeno novo poročilo, označeno z datumom 03. 10. 2005, je odprlo Hrvaški evropska vrata. Takrat je bilo še vedno verjetno, da lahko, tudi zaradi zgodovine, Hrvaška in Srbija časovno uskladita pogajanja z Evropsko unijo. V ponedeljek, 15. oktobra 2007, je glavna haaška tožilka seznanila zunanje ministre EU z oceno, da bi lahko napravili premik v pogajanjih z Beogradom, parafirali ustrezne sporazume, če bo Srbija izboljšala svoje sodelovanje z mednarodnim sodiščem.
Štirinajst dni kasneje je takratni evropski komisar za širitev Olli Rehn po telefonu poklical Carlo del Ponte. Bilo je po njenem vnovičnem obisku Beograda. Dogovorila sta se, da Rehn brez njenega soglasja ne bo objavil novega evropskega poročila o državah kandidatkah za širitev. 11. decembra 2007 je imela del Pontejeva svoj zadnji nastop pred Varnostnim svetom OZN. Govorila je o Radovanu Karadžiću, Ratku Mladiću, Stojanu Župljaninu in Goranu Hadžiću, ki še vedno niso dostopni mednarodnemu sodišču.
Prav ta njen zadnji nastop je razkril tako njeno metodologijo ocenjevanja razmer v regiji kot razloge, zakaj so prav njena poročila poslušali ne samo politiki in državniki, temveč z isto ali celo večjo pozornostjo tudi lastniki bank, veliki delničarji skladov, finančnih institucij ter direktorji korporacij in tovarn. Glavna tožilka je pravzaprav vedno in v vsakem poročilu odgovarjala na tri nikoli napisana vprašanja. Ali posamično državo vodijo ljudje, ki so sposobni sprejemati odločitve tudi takrat, ko te javno mnenjsko niso najbolj priljubljene? Ali ključne institucije v državi delujejo samostojno ter v skladu z zakonskimi pooblastili tudi sprejemajo svoje odločitve? Ali v državi spoštujejo človekove pravice in mednarodno pravo? In prav odgovori na ta vprašanja so bili zanimivi tudi za bankirje, delničarje, finančnike, lastnike in direktorje, ko so se odločali o morebitnih investicijah v države zahodnega Balkana.
Sedaj je čas koronavirusa. In del vsakega dneva z skorajda vojaško disciplino namenim pogovorom s sodelavci v državah zahodnega Balkana. Saj je prav zdaj tak zelo primeren čas za pogovore o stvareh in skrivnostih, ki se jih običajno ne bi lotili tako zlahka. Saj bo prišel tudi dan po tem. Ko bo potrebno znova zagnati proizvodnjo, odpreti šole in obnoviti pravice do vsakdanjega življenja. Pa tudi vsa posamična vprašanja o novih ali že obstoječih investicijah v teh državah. In ocene bo potrebno opraviti povsem na novo. Enaka bodo ostala le vprašanja, ki jih je uporabljala že Carla del Ponte, in odgovori nanje bodo tako za politike kot za skrbne lastnike kapitala še bolj zavezujoči, kot so bili do sedaj. Pravzaprav bodo šele premisleki o tem, kdo vodi odločujočo politiko v posamičnih državah regij, kako delujejo ključne institucije države in ali spoštujejo človekove pravice, dali odgovore na vprašanja o podjetniških načrtih.
Ko sem pred leti na obisku v Rusiji vprašal, zakaj ima lahko razmeroma majhna tuja banka svoje poslovalnice na najboljših moskovskih lokacijah, je bil odgovor preprost. Ker so znali oceniti, kako se bo zaključilo obdobje predsednika Borisa Jelcina, in so ostali v državi tudi v času, ko so drugi veliki lastniki, ki so se bali novega ruskega prevrata, hitro odhajali. Tega ne bomo pozabili.
Borut Šuklje, strateški analitik
www.borutsuklje.com