Krizni menedžment

Moje zveste bralke in prav tako zvesti bralci se bodo najbrž spomnili, da sem enkrat januarja, ko je danes vseprisoten koronavirus šele začenjal svojo zmagovito pot v kitajskem Wuhanu, pametoval o besedi leta.

Takrat sem bil prepričan brez sence dvoma, kakor bi rekli v sodnih dvoranah, da bo naslednja beseda leta, glede na globoke misli, zapisane na njemu ljubem Instagramu, o čevapčičih, čebuli in smrduharjenju, nedvomno pripadla našemu predsedniku. “Kako malo si vedel!”, bi mi ob tem nedvomno navrgel Kurt Vonnegut mlajši. Zagotovo bi, če bi bil še med nami in če bi seveda vedel za ta moja pametovanja, kar pa je malo verjetno. In če vsaj malo pomislim, je bilo to moje besedičenje res zelo lahkomiselno.

A kaj, ko se velikokrat v senci takih ali drugačnih protikriznih razmer sprejemajo ukrepi in odločitve, ki s krizo nimajo nikakršne zveze in se jih zavemo šele kasneje. Prepozno.

Ne nazadnje smo bili šele januarja, leto je bilo še mlado in možnosti, da se bo tja do naslednjega dedka Mraza še kdo znebil podobno globokih misli, je bilo in je še na pretek. Ob tem pa sploh nisem pomislil, da bi se lahko v prve bojne vrste na zamaskirani strani Alp povzpeli Janezovi fantje, s skesanim in recikliranim Jelkom Natokacinom na čelu. Tudi mi ni padlo na kraj pameti, da bom gledal Novo 24TV, tisto v službi resnice, Janezove seveda, v živo, ob vsaki novinarski konferenci. Da bo ja vsem jasno, da je vrag odnesel šalo, so se s posebno spomenico oglasili tudi strici iz ozadja. No, natančneje iz Katedrale svobode. V njej so ti svobodnjaški strici zapisali, da smo pravzaprav priča vojnim razmeram in da bi bilo smiselno začasno omejiti in razveljaviti človekove pravice. Podobnost z avstrijskimi svobodnjaki je seveda zgolj naključna, so pa pod spomenico podpisani tudi nekdanji večni zunanji minister Dimitrij ter nekdanja ustavna sodnika Ernest in Peter. Tudi vsaka podobnost z Orbanovim manevrom za suspenz madžarskega parlamenta je zgolj slučajna. No, slučajna ali ne, človek se ne more znebiti vtisa, da če koronavirusne krize ne bi bilo, bi si jo pač morali izmisliti. Ali pač kakšno drugo krizo. To so vendar fantje za izredne razmere. Fantje od fare. Od katere, niti ni pomembno, vsekakor pa od fare.

Kakorkoli. Človek bi ob vsem skupaj seveda lahko zamahnil z roko in si mislil, da se bo tudi ta virus enkrat izpel, da mu bo prej ko slej odklenkalo in da bo odklenkalo tudi fantom od fare. Nak, ne vem, če bo šlo tako gladko. Pandemije bo morda res konec, a virus bo gotovo še ostal nekje v zraku. Saj veste, kako se običajno končajo grozljivke. Zadnji prizor v vsaki grozljivki, ki da kaj nase, tik pred odjavno špico za trenutek pokaže, da zlo kljub vsemu še vedno ostaja. Da je bitka dobljena, vojna pa ne. In na to gotovo računajo fantje od fare.

Pa tudi če bo SARS-CoV-2 virus dokončno poražen, mu bo nedvomno sledila napovedana postpandemična finančna, zaposlitvena in kajvemšekakšna kriza, s katero se bodo fantje od fare lahko odločno spopadli in ob tem seveda znova in znova poudarjali, da so prejšnje vlade reagirale prepozno, prehitro, premalo odločno, skratka, da so zamočile. “Kapo dol”, bi rekel naš znani nogometni strokovnjak. A kaj, ko se velikokrat v senci takih ali drugačnih protikriznih razmer sprejemajo ukrepi in odločitve, ki s krizo nimajo nikakršne zveze in se jih zavemo šele kasneje. Prepozno. To je tako kot pri iluzionistu. Medtem ko našo pozornost pritegne z govoričenjem in iskanjem znanega čarovniškega robca v žepu suknjiča, nam izza ušesa potegne kovanec, karto ali goloba. Seveda je takrat že prepozno, da bi ugotovili, kako je dr. Čarovni to izvedel.

Popolnoma enake metode uporabljajo žeparji v avtobusih, metrojih in še kje. Da so te okradli, se zaveš šele takrat, ko te v hotelu vprašajo za osebni dokument. Prepozno, seveda. Ja, preusmerjanje pozornosti je ključni trik, ki ga poznajo vsi iluzionisti, tudi tisti, ki sedijo v vladi in parlamentu. S tem nikakor ne mislim, da taki in drugačni protivirusni ukrepi niso potrebni. Se pa ob tem sprašujem, zakaj vztrajanje na posebnih pooblastilih vojski ali zakaj predlog za suspenz referenduma. In to s strani tistih, ki so referendume o vsem mogočem zadnja leta s pridom izkoriščali. Da o nameščanju svojih “strokovnih” kadrov niti ne govorimo.

Sprašujem se, zakaj drastično zmanjševanje sredstev iz podnebnega sklada ali zakaj moramo v tem trenutku, mimo stroke, spreminjati že dogovorjeno na področju upravljanja z medvedom in volkom. Se bomo po šoku zaradi virusa zbudili v državi, kjer bo pol manj medvedov, volkov pa le za vzorec? Sredstva iz podnebnega sklada so bila med drugim namenjena tudi nujnim ukrepom za prilagajanje podnebnim spremembam v obeh obalnih krajinskih parkih - v Strunjanu in Sečoveljskih solinah. Umanjkanje izvedbe načrtovanih ukrepov, ki naj bi se financirali iz omenjenega podnebnega sklada, bi bistveno ogrozilo cilje, zaradi katerih sta bili obe zavarovani območji ustanovljeni.

Vem, preprečevanje širjenja koronavirusa je ta hip vsekakor ključno, a nič manj ključni niso ukrepi za prilagajanje podnebnim spremembam. Te bodo tu še dolgo po tem, ko nesrečnega virusa ne bo več med nami. In ne le, da bodo tu, posledice podnebnih sprememb lahko v naslednjih desetletjih povzročijo, da se bomo koronavirusa spominjali zgolj kot manjše nevšečnosti, zaradi katere smo bili par tednov doma. Tudi zato si opozorila strokovnjakov o nevarnosti zanemarjanja dogovorjenih ukrepov in aktivnosti tako na področju prilagajanja podnebnim spremembam kakor tudi v zvezi z ohranjanjem biotske raznovrstnosti vrstijo iz dneva v dan. Žal strokovna opozorila iluzionistom praviloma ne pridejo do živega. No, vsaj dokler ni že prepozno.


Preberite še


Najbolj brano