V dobro drugemu
Res ni mogoče kar tako primerjati izvajanja sodno odrejenih stikov med ločenimi starši in njihovimi otroki v obdobju epidemije s samoizolacijo nekaterih zdravstvenih delavcev. Včeraj smo namreč objavili zgodbo medicinskega tehnika iz koprskega zdravstvenega doma, ki se je zaradi dela v tveganih razmerah začasno odselil od doma. Tega torej ne moremo primerjati s prvim, ker sta ozadji drugačni. Lahko pa potegnemo vzporednico: fant se je v dobro materi odrekel nečemu svojemu.
Kajti približno tako bi lahko strnili odgovore pristojnih za izvajanje stikov med otroki in ločenimi starši. Epidemija koronavirusa je tudi v to področje vnesla nejasnosti, a osrednja dilema ostaja - naj tisti od staršev, pri katerem otroci bivajo, dopusti drugemu odpeljati naraščaj k sebi za nekaj dni, čeprav se tega boji, ker ga straši možnost okužbe? In ali sme tisti od staršev, ki ni stalno z otroki, priti ponje za odrejeni čas, ker jih sicer dolgo ne bo videl?
Odrasel človek se lahko v dobro drugemu odreče nečemu svojemu.
Ta situacija seveda ni enoznačna, na ducate različic ima, vse do tiste, ko sta nekdanja partnerja še sprta ali si pri marsičem “nagajata” oziroma ko to počne vsaj eden od njiju. Poiskati modro rešitev, kadar so “rane” še sveže, ni enostavno, nemara celo nemogoče. Toda kot je razumeti pristojne, lahko takrat odloči le sodišče, pri čemer to ni brezplačno in je izid praviloma negotov.
Kako naj bi torej država v dobro čim širšega kroga upravičencev uredila opisane stike otrok med sedanjimi izrednimi razmerami? Res bi lahko izdala odločbo, da pač začasno niso dovoljeni. Ampak to bi pomenilo tudi, da bi otroci morda mesece ostajali le pri enem od staršev. V centrih za socialno delo pravijo, da jim to ne koristi. Zdrava pamet bi slednjemu pritrdila, seveda če gledamo na splošno in se ne spuščamo v okoliščine posameznih primerov.
Država torej ni ničesar spremenila, sodstvo pa lahko le omeji stike. Morda bi bilo dobro, ko bi za še vedno sprte ločence predvideli neko začasno rešitev. Kakšna naj bi ta bila, pa za zdaj še ni odgovora. Lahko pa se ta hip opremo na izkušnje dveh centrov za socialno delo, ki sta tudi v težjih primerih dosegla dogovor staršev, denimo s stiki na daljavo.
Kompromis je torej mogoč, ko se odrasli se zmore v dobro drugemu - in predvsem otroka - tudi odreči kakšni svoji pravici. Idealistično? Morda, a skušajmo se vživeti v vlogo sodnika, ki odloča o razrešitvi, v kateri je le redkokdaj kdo pravi zmagovalec.