Boris Pahor ne sme igrati monopolija

Pravzaprav niti zdaj dnevi niso tako dolgi, da bi vanje lahko stlačili vse, kar moramo in bi radi, še Kacinu ne zmoremo več slediti. Pa smo pri nas doma vendarle sklenili spoštovati varnostne smernice in prisluhnili tistim, ki se pridušajo, da se zdaj vsem ponujajo nove priložnosti (nas srbijo prsti, da bi dopisali: le kaj je tale virus čakal tako dolgo?!) in da imamo končno čas za vse, po čemer smo koprneli dolgo, predolgo, vendar sanj še nismo utegnili tudi udejanjiti.

In tako smo pri nas doma po kar lepem času iz omare spet potegnili modro kartonasto škatlo: monopoli. Igro, ki terja ure in ure sedenja, navduševanja in vzdihovanja, smejanja in pričkanja, smo doslej bolj poredko zmogli stlačiti med domače, šolske in službene obveznosti ter družbene in družabne dejavnosti, samo na počitnicah so jedilno mizo za dan, dva, celo tri zavzeli šopi bankovcev in kartic z nakupljenimi posestmi, evo, zdaj pa so nam napovedi o dolgi karanteni vlile korajžo, da z monopolijem poskusimo tudi v urah, ko bi sicer - v nekoronastih časih - počeli kaj drugega. A izkazalo se je, da je igra še zmeraj dolga in dan še zmeraj prekratek.

Niti zdaj dnevi niso tako dolgi, da bi vanje lahko stlačili vse, kar moramo in bi radi, še Kacinu ne zmoremo več slediti.

Še preden jo odpremo, vsakič znova opazimo napis na škatli: tam preberemo, da je to “igra za vse”. Kar ne drži povsem, saj zraven piše še 7-99 let, torej omejitev, ki jasno in neizprosno izključuje določen del prebivalstva. Pri nas zato vselej vestno ažuriramo podatek, med deljenjem denarja in postavljanjem figuric hitro izračunamo, kako dolgo monopolija že ne sme igrati Boris Pahor - če bi si ga drznil igrati, bi bil zdaj že sedem let v prekršku! Ker pa nam ni jasno, zakaj ne sme igrati monopolija, zmeraj tudi prikimamo in soglašamo, da ga mi že ne bi zašpecali.

Novejši monopoli počiva na dnu omare, baje smo nekje izgubili Portorož (lahko bi bilo hujše), pa tudi sicer raje igramo ta starega, ki nam ga je pred leti za nedoločen čas posodil prijatelj. Igra je še iz časa rajnke Jugoslavije in je s svojo izmišljeno valuto preživela dinarje, bone in tolarje, morda bo celo evre. Kupujemo in prodajamo znamenitosti nekdanje velike domovine in tako po čudni poti prepletamo jugonostalgijo in kapitalizem. In na lepem spoznamo, da marsikatero od naravnih in kulturnih znamenitosti starši že vse življenje poznamo zlasti iz monopolija, deci pa je večina krajev itak povsem neznana, izvzemši seveda bolj domača letovišča, ki smo jih na družinskih izletih tudi obiskali; za temeljito poznavanje Bohinjskega jezera pa je seveda daleč najzaslužnejši mrmrajoči Taras Birsa.

Da bi se deca med igro ne seznanjala samo z bančništvom, nepremičninskim trgom in gradnjo hotelov, smo sklenili, da krenemo še na popotovanje in spoznamo kraje, zaradi katerih v igri zmagujemo in izgubljamo. Na novodobno popotovanje: tipkali smo in na zaslonu sledili opisom, vtisom, fotografijam ... Ada Ciganlija je otok na Savi v Beogradu, leta 1967 umetno spremenjen v polotok, priljubljeno shajališče in kopališče. Avala je bližnja vzpetina, kamor hodijo na izlete. Bjelašnica je najvišje smučišče v Bosni in Hercegovini. Tu so še Jahorina, Kopaonik, Popova Šapka, Ohridsko in Prespansko jezero ...

Tja zdaj ne moremo, svet je v krču. Kakor je bil pred stoletjem med pandemijo španske gripe. Ki jo je prebolel tudi - Boris Pahor. Pisatelj, ki se je zoperstavil trem enoumjem in dočakal brezumje, se te dni oglaša z domačega Kontovela. Opozarja, da je pandemiji pred stoletjem sledil razcvet morilske nestrpnosti. Prestrašeno in jezno ljudstvo je dojemljivo za marsikaj. Kadar tako svari, opisuje krvavo zgodovino in jo vzporeja s tem časom, naš pisatelj včasih deluje kakor Bill Murray v tistem filmu - le da se Pahorju ne ponavlja dan, ampak stoletje. Preveč je videl, da ne bi preveč vedel. Prav zato ne sme več igrati z nami - ker bi nas vse premagal!


Preberite še


Najbolj brano