Kameleoni, Kalamari in mi, otroci cvetja

Šestdeseta leta so bila res za jih doživet. Iz pridnih, na kratko ostriženih, v krojene hlače oblečenih otrok, ki so rasli s pesmimi, kakor je bila “Bil sem mlajši kakor ti”, so počasi, a vztrajno prilezli otroci cvetja. Kot metulji iz gosenic - vzleteli smo! In to brez Google navigacije in mobilnih telefonov, kar nosilo nas je. Pisanih kril na valovih nove glasbe. Beatlesi so obrnili svet na glavo. Ponoreli smo. Ne le da smo oboževali fante iz Liverpoola in njihovo glasbo, v kratkem času smo popolnoma spremenili tudi svoj zunanji videz.

Začnimo z lasmi. Počasi so lezli preko ušes. Doma jok in stok (mama učiteljica) in pošiljanje k frizerju, v gimnaziji najprej opozorila in nežno pošiljanje k frizerju, pa opomin, pa ukor, pa izključitev. In smo se pričeli upirati. Ne vem, ali je prišlo od zunaj navznoter ali iz naše notranjosti v zunanjost, a postali smo staršem in sploh starejšim popolnoma tuja bitja.

In rodili so se Kameleoni

Po vzoru Beatlov so povsod vznikali bendi. Najbolj v novo glasbo zagledani so se zbrali tudi v koprski gimnaziji. Danilo Kocjančič in Marjan Malikovič sta zbrala še nekaj vrstnikov in rodili so se Kameleoni. Kako drobne zadeve lahko usmerjajo velike tokove: Robi ni uspel nabaviti nove kitare in sta tako članstvo v tem ansamblu in kariera glasbenika odplavala daleč, daleč proč. Še najstniki so se ti fantje zelo resno lotili te avanture. Vaje na podstrešju v veselje sosedov (recimo) in že prvi nastopi. Tudi sam sem imel soseda, ki je vadil bobne - ozke ulice in odprta okna, cela ulica je spremljala njegovo napredovanje. Sedanji hrup iz Luke je v primerjavi z njegovim ptičje petje, pa še bolj ubrano je.

O avtorju

Aljoša Žerjal (1950) je bil rojen v Kopru, kjer tudi živi vse življenje. Bil je tabornik, njegovo taborniško ime je Cale, na koprski gimnaziji je bil dolgo profesor fizike, že precej časa pa je na samostojni podjetniški poti.

In potem prvi večerni nastopi novega ansambla! Aj, jaj! Kaj pa hora legalis? Ob devetih zvečer smo morali biti pridni in doma v pižamah. (Ma te prosim!) Pa so šolske oblasti to uporabile kot izgovor in so jih zmetali iz šol. Za nas heroji in vzorniki (Kameleoni namreč), za odrasle hipiji in huligani. Trmasto so vztrajali in postali so legende po celi Jugi. Mi smo še hodili plesat na njihove prve nastope. V Circolo, v novo nastali mladinski klub Ray Charles - slepi ameriški pevec ni bil pogodu politikom, a se nismo dali! Glasba super, le noter se brez plačila vstopnice ni dalo priti mimo mame enega iz ansambla. A tudi tu so bili umetniki na delu. Franca je prilezel na plesišče tudi skozi lino v stranišču, nič ga ni ustavilo. Kakor so Kameleoni in predvsem Beatli menjavali oblačila, tako smo jih mi. Krojene obleke so zamenjale kavbojke in majice. Lasje so nam vsem hitro poganjali. V par letih so Kameleoni že postali znani. In začeli smo hoditi na masovne koncerte kot vsi pošteni oboževalci bendov.

Pomembnost zadnjega plesa

Njihov koncert na Titovem trgu je bil nekaj ful ful lepega. Nekje blizu podstrešja ene od starih stavb na trgu smo se natepli na okno in cepetali z nogami nad tulečo množico. Strnjena množica samih mladih ti da en neverjeten občutek. Kljub utesnjenosti se počutiš varnega, močnega, kar jadraš na valovih pesmi, ki jih vsi znamo na pamet in spremljamo tiste na odru. Ko pojemo s Pinkoti Vstala Primorska, podoživljam te trenutke. Trmasti sošolci so postali sposobni zbrati in povesti za seboj tisoče mladih. Samo z glasbo! Kakšna moč se skriva v njej.

Štopanje je bilo osnovna oblika prevoza. Je pa res, da so bile razlike v hitrosti potovanj očitne. Gaber, obdan z grivo, brado in spalno vrečo, je v treh dneh prišel do Opčin. Svakinja je s prijateljico v mesecu dni obkrožila Sredozemlje.

No, niso vsi bendi tako vzleteli. Na šoli smo imeli zelo prijetno skupino Kalamari (Jani, Nevijo, Dare, Matjaž, potem še Nebojša). Ravno toliko so dražili učitelje, da so šolo vseeno končali. No, saj so vendar “pokrivali” šolske plese. Vsako soboto smo po spisku četrti razredi v atriju šole organizirali ples. Vstopnina je šla v fond za maturantski izlet. Standardno prerivanje na vratih (Franca je spet po čudežu prišel mimo). Nič kajenja, nič pretepov. Malo luči in stiskanje na plesišču ali pa veliko luči in noro skupinsko divjanje. A vedno je bil najbolj pomemben zadnji ples. Pomembno je bilo štartno mesto, da ti kdo ni speljal tiste, ki si jo gledal že cel večer. In Whiter shade of pale (Cveb je vedno malo pofušal solo, a tega nihče ni opazil) je zlival tvoje občutke s čudovitimi akordi v njeno srce. Žal je pogosto zgrešil naslovnika.

Očitne razlike pri štopanju

Nova glasba, novi idoli in predvsem ta preprostost in odprtost do drugih. Zadostovala je spalna vreča, star avto ali kar na štop, nekaj drobiža in preplavili smo Evropo. Želja po druženju nas je vabila v Pariz, London ... Kitare in pesmi so prebile vse jezikovne bariere. Nihče se ni več bal drugače govorečih, želeli smo si pogovorov z njimi, jih spoznavati, se družiti, skupaj prepevati, se božati in ljubiti ter prepevati in globoko verjeti v Lenonovo “Imagine there's no countries. It isn't hard to do, nothing to kill or die for and no religion too, imagine all the people living life in peace!” Ni držav, religij, umiranj za ali proti - a ni lepo le živeti življenje!

Štopanje je bilo osnovna oblika prevoza. Je pa res, da so bile razlike v hitrosti potovanj očitne. Gaber, obdan z grivo, brado in spalno vrečo, je v treh dneh prišel do Opčin. Svakinja je s prijateljico v mesecu dni obkrožila Sredozemlje. Če smo fantje morali izgledati čimbolj kosmati in sovražniki higiene, so dekleta odkrila mini krila in se rešila utesnjenosti modrcev. Večina šoferjev je bila moškega spola in od tu bistvene razlike v hitrosti štopanja.

Bili smo bolj levi od levice

Bruci smo prilezli v Ljubljano ravno v obdobju, ko so medgeneracijske razlike eksplodirale. Val študentskih uporov je zajel tudi Ljubljano. Študentje so zasedli filozofski faks, fiziki smo bili malo zadržani, ker nismo jasno videli nadaljevanja, a smo ravno tako žurali s tistimi iz filozofske in jih podpirali. Bili smo bolj levi od leve levice. Nočemo bogatenja, ljudje smo enakovredni, profesorji naj bodo bolj človeški in zanimivi. Uspeli smo dobiti zastopnike v svetih fakultet, profesor Križanič (diferencialne enačbe) je celo ob koncu predavanj na vratih vprašal, če ima kdo kakšno vprašanje. Nikoli nihče.

Na brucovanju fizikov zagledam Breclja na odru. Metla kot edini del obleke, namazan z oljem. A je to tisti Marko, sošolec, ki je bil vedno postrižen na balin, pel črnske duhovne pesmi in se grebel za ocene? Čudno je, ko poznaš tiste na odru iz vsakdana. Kalamari tvoji prijatelji taborniki, Kameleoni na isti šoli ... Danilo je na malo sestrico Ledo pazil huje kot starši, da kam ne zaide. Znani, a preprosti v vsakdanu. Lahko se z njimi ustaviš in poklepetaš. Darovanje koščka sebe je bilo in je še vedno najlepše darilo nas, otrok cvetja.

Kalamari so se ojačali s saksofoni, v Mladinskem centru smo skakali na Rollin' on the River. A glasba jim je bila le dopolnilo v življenju in so se počasi razgubili. Kameleoni pa so resno vzeli svojo talentirano početje. Sicer so originalno skupino razpustili, a se razdelili po bendih, ki so gojili to njihovo čudovito glasbo. Z njimi smo Primorci preplavili zaspano slovensko sceno. Posebej so postale pesmi sporočilne in spevne, ko se je Danilo povezal z Mefom. Dokazala sta, da so tudi pesmi v slovenščini čisto prijazne tudi za bolj zahtevna ušesa. Pred njima me je samo Ditka Haberl pretresla s svojimi uglasbenimi pripovedmi. Ko je še Iztok Mlakar uspel preliti našo primorsko dušo v štorije in baldorije, smo postali čisto enakovredni sosedom Italijanom in Hrvatom.

Potem so prišli Reagan, Thacherca, Blair, Pahor in kapital nas je zmlel. Pomembna sta le še dobiček in denar, veliko denarja, še več denarja ... A večina nas je bila pred njihovim pohodom cepljena proti temu virusu in parazitu. Ko smo se na 40. obletnici mature spet dobili v isti dvorani, z vsemi ponovno zbranimi Kameleoni, smo se utopili v naših pesmih. Ples, veseljačenje, prepevanje, žurka do jutra, mi z njimi in oni z nami. Spet otroci, otroci cvetja.

Spet je zavel vonj po cvetju

Je pa zadnje čase spet zavel vonj po cvetju. Starši so cele dneve z otroki, ljudje se lotevajo enostavnih hišnih opravil. Pozabljeno je tekanje po trgovskih centrih, nikogar ne zanimajo zadnji modeli telefonov. Pari se sami ali z otroki sprehajajo razpršeni po naravi. Vohajo in vsrkavajo modro nebo, zeleno travo, brstenje cvetja in dreves. Deloholiki imajo abstinenčno krizo, a končno prodira v nas John: “Imagine all the people living for today!” Zares živeti življenje in to sedaj! Vsaj za to si tiste drobne zadevice, ki so nas prisilile v samoizolcijo, zaslužijo kronico.


Najbolj brano