Sandi Curk: “To se ne more primerjati z ničemer, kar so nas učili”

Regijski štab civilne zaščite za Notranjsko se je aktiviral takoj, ko so bili v Sloveniji sprejeti prvi ukrepi za preprečitev širjenja novega koronavirusa. Vodi ga poveljnik Sandi Curk, ki pravi, da se trenutna situacija ne more primerjati ne z žledom leta 2014 niti z osamosvojitveno vojno 1991: “To je neka druga zgodba. Zdaj sovražnika nihče ne vidi.”

Sandi Curk pravi, da se s podobnimi razmerami, kot vladajo v teh 
dneh, še ni srečal. Tako ni bilo niti v času osamosvojitvene 
vojne
Sandi Curk pravi, da se s podobnimi razmerami, kot vladajo v teh dneh, še ni srečal. Tako ni bilo niti v času osamosvojitvene vojne  

POSTOJNA > Že več kot tri tedne regijski štab vodi delovanje desetih občinskih štabov civilne zaščite (Postojna, Pivka, Ilirska Bistrica, Sežana, Divača, Komen, Hrpelje-Kozina, Cerknica, Loška dolina in Bloke) in se sooča z največ okuženimi na Primorskem; po včeraj znanih podatkih jih je bilo 30.

V prvih vrstah boja v kriznih razmerah je bil Sandi Curk že leta 1991, ko je v času osamosvajanja Slovenije delal pri takratnem republiškem sekretariatu za obrambo. Vodenje kriznega štaba v Postojni pa je prevzel februarja 2014, ko je Postojnsko in Pivško prizadel žled in so ljudje več dni ostali brez elektrike.

“Tudi mi v štabu imamo maske, ki so plod dela pivških šivilj, uporabljamo pa jih v stikih z javnostjo. Tu med nami pa ... če ima kdo virus, ga imamo vsi.”

Je to, kar se dogaja zdaj, primerljivo s čimerkoli, kar ste doživeli?

“Še pri nekaterih nesrečah sem bil udeležen kot poveljujoči ali sodelujoči, ampak to, kar nas je zdaj doletelo, je neprimerljivo. Primerjati se ne more niti s tistim, kar so nas učili, kar piše v učbenikih o epidemioloških vojnah. To je neka druga zgodba. Zdaj nihče ne vidi sovražnika. Doslej smo se soočali z ognjem, vodo, potresom, pripadniki JLA, vse smo videli, čutili, zdaj pa ne in tega se ljudje najbolj bojijo. Pa še to: ne gre samo za Slovenijo, niti Evropo, gre za ves svet. Bojim se, kako se bo izšlo, kaj bo z nami, z našim gospodarstvom in z osebnimi stiskami prebivalcev, ki se bodo stopnjevale.”

“To, kar nas je doletelo, se ne more primerjati ne s tistim, kar so nas učili, ne s tistim, kar piše v učbenikih o epidemioloških vojnah.”

So ljudje že zdaj v stiskah? Kaj so največje težave?

“Težave so se že začele pojavljati. Ustanove, ki skrbijo za starejše, nas prosijo za pomoč pri zagotavljanju psihosocialne oskrbe. Zdravstveni domovi so v to vključeni in takoj pripravljeni pomagati. Primer dobre prakse je tudi občina Loška dolina, kjer je župan s pomočjo kabelskega operaterja zagotovil psihosocialno pomoč prek televizije. Po drugi strani pa je v zdajšnjih razmerah tudi nekaj pozitivnega; z ministrstva za notranje zadeve nas obveščajo, da je zdaj, ko so ljudje doma, manj tatvin.”

“V zdajšnjih razmerah je tudi nekaj pozitivnega. Z ministrstva za notranje zadeve nas obveščajo, da je zdaj, ko so ljudje doma, manj tatvin.”

Šivajo stare gospe in mlada dekleta

Kako pa sodelujete z občinskimi štabi in župani?

“Z dejavnostmi civilne zaščite sem povezan 38 let. Opažam, da je enotnost v občinah, pri županih in občinskih poveljnikih vsaj taka, kot je bila leta 1991 in 2014. Prav vse občine, na primer, so aktivirale vse, ki znajo šivati. Maske šivajo 80 let stare gospe in 17, 18 let stara dekleta. Ti ljudje so polni energije. Pa prostovoljci, posamezniki in podjetja, ki se vsak dan javljajo in so pripravljeni nuditi pomoč ... Naši ljudje kažejo duh enotnosti. Na površje prihaja zgodba, ki je naredila Primorsko takšno, kakršna je. Primorska je spet vstala - v smislu humanitarnosti in enotnosti, ki bo pomagala, da bomo premagali virus.”

Torej je virus prinesel tudi nekaj dobrega?

“Spet smo družba, v kakršni sem odraščal.”

Imate podatek, koliko je vseh prostovoljcev, ki v teh dneh tako ali drugače pomagajo?

“Tega podatka nimam, ker s prostovoljci neposredno sodelujejo občinski štabi civilne zaščite. A jih je veliko. To so ljudje, ki pomagajo starejšim občanom in drugim, ki sami ne morejo, pri logistiki, pri nakupih, pri zdravilih in pri oskrbi živali. O tem se premalo govori, a če lastniki živali zbolijo, tudi one potrebujejo pomoč. Tako da se javljajo tudi prostovoljci, ki so pripravljeni nuditi oskrbo tako domačim ljubljenčkom kot rejnim živalim.”

Sandi Curk te dni v regijskem štabu civilne zaščite za Notranjsko dela po dvanajst ur. A sredi noči se oglašajo tudi direktorji zdravstvenih domov in domov za starejše, pravi.

Regijski štab CZ za Notranjsko se je zelo hitro aktiviral. Zakaj?

“Aktivirali smo se že prvi dan. Ocenili smo, da je to treba. V regiji imamo šest domov za starejše in Dom na Krasu v Dutovljah, ki terja še posebno pozornost. Iz Italije in Španije pa smo se naučili, da so ostareli, ki so na enem mestu, najbolj ranljiva skupina.”

Okužba se je pojavila tudi v domu starejših v Postojni. Se bojite, da se bo razširila? Kakšni ukrepi so predvideni, če se to zgodi?

“Bojimo se, da se bo to zgodilo. A lahko zatrdim, da imamo pripravljene ukrepe. Če pride covid-19 med oskrbovance in to ne bo le posamezen primer, bomo ljudi razselili.”

So prostori na voljo?

“So na “stand by” in čakajo na aktiviranje. Vsi zdravi bodo šli iz doma, bolni ostali, ali obratno. Vsekakor bomo preprečili vse stike med enimi in drugimi.”

Okužbam še uspejo slediti

Uspete še slediti okužbam na vašem območju? Gre za precej razpršene primere.

“Zaenkrat smo še zelo aktivni nad vsakim žariščem. Inštitut za varovanje zdravja nas redno obvešča o okužbah, ko so brisi opravljeni. Če se pojavi okužba v kaki ustanovi, skušamo preprečiti širjenje. Razen prvih primerov, ko je šlo za okužbe v ekipi Rdečega križa, so ostali primeri zelo razpršeni. Kar ne moremo razumeti, zakaj je tako. Imamo primer, ko je v veliki družini le en okužen, in primer iz Ljubljane, ko je v sejni dvorani eden okužil še dvanajst drugih. Očitno še vedno malo vemo o virusu. Vemo pa, da nobena vlada in nobena civilna zaščita ne moreta zaščititi občanov tako, kot se lahko sami. Če nimajo maske, imajo ruto ali šal in milo in vodo.”

Omenili ste vlado. Kako poteka sodelovanje z njo? Ste v stikih?

“Odkar smo bili aktivirani, imamo zelo močno podporo vlade. To ne pomeni, da smo dobili vse, kar smo želeli. Kjer pa je možno, se vlada in republiška uprava za zaščito in reševanje trudita. Ti dve enoti ena brez druge ne moreta delovati. Ukrepi gredo v pravo smer, kar pa ne pomeni, da jutri virusa ne bo več.”

Pa je v začetku sploh obstajal načrt, kako ravnati ob takšni epidemiji?

“Načrt je obstajal in poveljnik Civilne zaščite RS Srečko Šestan ga je po ukazu vlade aktiviral. Ta načrt predvideva vse možne pandemije, a na terenu vidimo, da se s tako obliko virusa srečujemo prvič. In vsak dan nas preseneča.”

Terja torej veliko improvizacije?

“Ogromno. Mogoče je v tem prednost te vlade, da ima nekaj izkušenj. Predvsem pa imajo bogate izkušnje aktivno zaposlenih na republiški upravi za zaščito in reševanje, ki so dali skozi žled, naravne ujme ... Tu smo postali močni.”

Nosijo maske, ki so jih sešili v Pivki

Kaj pa ljudje? Se držijo omejitev? Ali vas obveščajo o kršitvah?

“Z župani smo vsak dan v stikih in zaradi naših občanov nismo zaskrbljeni. Prihaja pa do kršitev, ko italijanski državljani še vedno hodijo čez mejo po gozdnih poteh na naše območje. Tako so župani obmejnih občin v zadnjih dneh na te poti nasuli gramoz, postavili hlodovino ... Gre za poti, ki jih sicer uporabljajo dvolastniki za kmetijsko dejavnost, a so začeli prehode izkoriščati tudi drugi.”

Kakšen pa je zadnje tri tedne vaš delovnik?

“Povprečno smo v štabu po dvanajst ur, prve dneve pa smo bili kar cele dneve in noči.”

Kaj pa zaščita? Urejate jo za druge, kako poskrbite zase?

“S pomočjo vlade in uprave RS za zaščito in reševanje uspevamo oskrbovati zdravstvene domove in domove starejših. Zaščitnih sredstev sicer primanjkuje, a vseeno jih imajo dovolj, da lahko delajo. Nimajo pa zaloge; delamo tako, da je zaloge za tri dni. Sem pa vesel, da tisti, ki znajo šivati, skrbijo za občane. Verjetno bo večina občin v regiji že do konca tedna oskrbela vsako gospodinjstvo z vsaj eno masko. To je velik uspeh samooskrbe. Tudi v štabu imamo maske, ki so plod dela pivških šivilj, uporabljamo pa jih v stikih z javnostjo. Tu med nami pa ... če ima kdo virus, ga imamo vsi.”

Koliko vas dela v štabu?

“V štabu nas je 21, a delamo v ekipah, običajno po pet ali šest, največ enajst ljudi hkrati. Zelo dobro sodelujemo z ekipo Inštituta za varovanje zdravja v Kopru in osebjem v zdravstvenih domovih, domovih za starejše, na občinah in v občinskih štabih civilne zaščite. Nekaj ljudi dela 24 ur na dan in jih lahko pokličemo sredi noči - tudi direktorje zdravstvenih domov in domov za starejše. V minuti se oglasijo. V rednih stikih smo tudi z mediji. Prav mediji so v 48 urah, ko je bilo najbolj kritično, pripravili ljudi, da so začeli razmišljati o virusu in ostali doma.”

Kaj pa vaš dom? Se preoblačite pred vrati?

“Tako je. To delam in to naj delajo tudi občani. Mogoče je v blokih to nekoliko težje, a naj vsakdo, ki hodi ven, pušča čevlje in obleko pred vrati, v garaži, v kleti, na balkonu.”

Kako dolgo boste vi in sodelavci v štabu zdržali tak tempo?

“Računamo, da bomo zdržali do konca. Zdaj nas še vedno nekoliko drži adrenalin. Pomagajo pa tudi taki pogovori, kot smo ga imeli z najstarejšo gospo, ki je prišla iz Španije in je nameščena v hotelu Epic. Je v poznih letih in je doživela drugo svetovno vojno. Ko pa jo vprašamo, kako ji lahko pomagamo, reče, da razmišlja, kako naj ona pomaga nam. Polna je energije, ki jo daje še okolici. To so tisti navdihi, ki nas držijo pokonci tudi, ko je težko.”


Najbolj brano