Strašljiva enačba brez vseh spremenljivk

Čeprav gre za osnovnošolsko čtivo, sta se dnevnika dveh najstnic, ki sta odraščali v vojnih časih, v mislih imam seveda spomine Judinje Ane Frank in Sarajevčanke Zlate Filipović, močno usidrala v spomin. Mogoče mladega bralca, ki odrašča v letih gospodarskega razcveta in pozitivne naravnanosti nove države, leta 1991 pa se spominja zgolj po pripovedovanjih ali pa ga povezuje z napetim ozračjem, zaprtih polknih in nenavadno dolgi odsotnosti očeta, še bolj gane druga pripoved o življenju med štirimi stenami in bombardiranju ter jasno sporočilo: zgodilo bi se lahko vsakemu od nas.

A hkrati so pri branju teh dnevnikov zanimivi tudi drobci normalnosti, ki se vsake toliko prikradejo na strani. V Aninem skrivališču praznujejo rojstne dneve, Zlata pa v obleganem Sarajevu še naprej posluša Michaela Jacksona.

A glej ga zlomka, medtem ko “mi” pridno čakamo doma, kvačkamo, čistimo šipe in kuhamo golaž, pa se sovražnik meni nič tebi nič prosto premika.

Da ne bo pomote, primerjati trenutno situacijo v Sloveniji, ko nas vladni ukrepi silijo, da zaradi nevarnosti širitve virusa ostajamo doma, z življenjem, ki sta ga živeli Ana Frank in Zlata Filipović, ni ne okusno ne primerno. Ne pozabimo, ko bo vsega konec, nas resda čaka kriza, a po vseh napovedih lahko pri tem pričakujemo pomoč, in naše omare so večinoma polne ter gibanje vendarle ni povsem omejeno.

Pa vendar se zdi, tudi tistim, ki smo zgolj poslušali o slavnih javljanjih Jelka Kacina iz Cankarjevega doma leta 1991, da živimo v vojnem času. Na začetku je bilo jasno, da je sovražnik en in skupen. To je bil koronavirus. Tisto okroglo in bodičasto bitje, ki lahko napade vsakogar kjerkoli. Bojna taktika je bila zato na začetku relativno preprosta. Umivanje rok, izogibanje socialnih stikov, prepoved javnega življenja in druženja, varnostna razdalja, odsvetujejo dotikanje obraza ...

Veliko ljudi so ukrepi zmotili, jasno, a le malo se je nad njimi pritoževalo, saj je bilo povprečnemu slovenskemu sleherniku jasno: če želimo preprečiti italijanski scenarij, moramo biti pridni. In smo. A glej ga zlomka, medtem ko “mi” pridno čakamo doma, kvačkamo, čistimo šipe in kuhamo golaž, pa se sovražnik meni nič tebi nič prosto premika. Le da tokrat ne gre več za strašljivi okrogli virus, kar pa ne pomeni, da je kaj manj nevaren. Še hujši je, saj se prosto sprehaja, teče in kolesari, sicer resda zgolj z družinskimi člani, ampak kdo naj nam zagotovi, da ni med nas prišel z načrtom, da nas vse nalašč okuži?

Še včeraj liberalno naravnani ljudje so se skorajda dobesedno čez noč spremenili v prostovoljne redarje, ki s pametnim orožjem v roki pridno dokumentirajo vsako avtomobilsko tablico, ki tjakaj po njihovo ne sodi, zato se lahko na javnem sramotilnem zidu hitro znajde celo nič hudega sluteči domačin. Vladi konec koncev sploh ni treba povečati pooblastil pristojnim organom, saj je dobila nekaj precej boljšega in učinkovitejšega, vojsko prostovoljnih ovaduhov. Na tem mestu naj jasno poudarim. Ne odobravam kršitev ukrepov, prepričana sem, da bi moralo biti njihovo upoštevanje povsem samoumevno. Toda nadzor nad njimi naj bo prepuščen pristojnim organom, ki so - tako mimogrede - še pred dvema vikendoma odkrili nenavadno malo kršitev, vlada pa je celo pohvalila državljane.

Množična histerija, ki smo ji priča, ni tako presenetljiva. Ljudje 21. stoletja smo navajeni, da vsaj približno razumemo, kaj se dogaja okoli nas. Zato težko sprejmemo enačbo, kjer večine spremenljivk sploh ne poznamo. Zato ugibamo. Nismo edini. Ugiba politika in ugibajo celo strokovnjaki. Mogoče je zato največ, kar lahko posameznik naredi, da skuša v tem “nenormalnem” času živeti čim bolj normalno, pri tem pa paziti nase, na svoje bližnje in najšibkejše. In na svoje pravice, seveda. Nepopravljiva škoda bi bila, če bi kasneje ugotovili, da smo se jim odpovedali zaradi neutemeljenega strahu.


Preberite še


Najbolj brano