Solidarnost v času osamitve

Osamitev, v kateri zdaj živi večina ljudi, je pokazala, koliko tega smo v naših vsakdanjih življenjih sprejemali kot samoumevno. Del te samoumevnosti se nanaša na to, kako smo živeli kot posamezniki, in del na to, kako smo upravljali družbo ali pa prepustili drugim, da jo upravljajo namesto nas. To ne bo osebni zapis o tem, kako preživljam dan. Tudi ne bo nič o tem, katere knjige berem, katero glasbo poslušam, kaj kuham ali pa kako vzdržujem fizično in mentalno kondicijo. Ne berem Kuge ali Decamerona, popolnoma imuna sem na vse apokaliptične napovedi, veliko pa mi pomenijo številna pisma, zapisi in humorne domislice številnih ljudi, s katerimi sem v stalnem stiku.

Najprej nekaj o pojmih, ki so se tako udomačili v naši govorici. Zastopnica pravic bralcev britanskega časnika Guardian je vsem bralcem poslala zapis, v katerem jih sprašuje, ali njihovi novinarji opravljajo dobro delo? Ali pišejo preveč o virusu in njegovih posledicah? Ali bralci zaupajo v njihove analize in zgodbe? Dobila je ogromno število pisem, iz katerih je razvidno, da ljudje potrebujejo preverjene, poglobljene, verodostojne in uporabne informacije. In to časopis poskuša delati iz dneva v dan.

Te solidarnostne vezi ne smemo pretrgati, ko bo izrednih razmer konec. Prav nasprotno. Solidarnost mora biti temelj rednih razmer.

Njena analiza je pokazala, da se je v zadnjih dvajsetih letih beseda koronavirus pojavila par krat. Ob izbruhu pandemije pa praktično ni novice, v kateri se na takšen ali drugačen način ne bi pojavila. Drugi pojem pa je socialna distanca. Za preprečitev razširitve okužbe je pomembna fizična in ne socialna distanca. Fizično moramo biti ločeni med seboj. Socialna distanca je pojem, ki ga sociologija zelo dobro definira. Pomeni razdaljo, ki jo vzdržujejo posamezniki ene skupine proti drugi: bogati od revnih, tisti, ki imajo stanovanje, od brezdomcev, pripadniki enega naroda ali vere proti drugim, zdravi proti bolnim.

Javne politike demokratičnih družb morajo biti usmerjene v to, da se socialna distanca med ljudmi zmanjšuje in ne povečuje. Sedanji čas zahteva manj socialne distance in več fizične. Sedanji čas zahteva, da smo solidarni do drugih ljudi, da pomagamo tistim, ki potrebujejo pomoč in so v stiski. To pomeni, da smo si socialno blizu, fizično pa oddaljeni. Izredne razmere so pokazale tudi, koliko je delo slabo plačanih delavcev in delavk pomembno. Trgovke, zdravstveno osebje, proizvajalci hrane, osebje, ki dela v vrtcih, izobraževalnih ustanov, domovih ostarelih, komunali in ostalih storitvenih službah, je neprecenljivo zato, da lahko kot družba sploh delujemo. Če je njihovo delo tako pomembno, zakaj so tako slabo plačani? Ali potrebujemo še kakšen argument v zagovor javnega zdravstva? Javnega šolstva?

Ni potrebno sprejeti tistega tolažilnega, večinoma pa neuporabnega stavka, da je vsaka kriza za nekaj dobra. Večina kriz ni dobra za večino ljudi. Vso solidarnost, ki jo zdaj izkazujemo posamično do pomoči potrebnih, je treba vzeti kot nekaj, na čemer mora temeljiti vsaka dobra (in tudi zdrava) družba. Te solidarnostne vezi ne smemo pretrgati, ko bo izrednih razmer konec. Prav nasprotno. Solidarnost mora biti temelj rednih razmer.

Dobra novica. Na Rožniku je mogoče srečati mladega srnjaka. Narava je spet in spet pokazala, da se zna pobrigati sama zase.


Preberite še


Najbolj brano