V krizi je najti tudi kaj dobrega

V teh dneh je težko pisati o čemerkoli razen o povsem novem stanju, v katerem smo se znašli po zaslugi pandemije koronavirusa. Vse, kar se dogaja, je povezano z njo, od politike do športa, gospodarstva kulture, družabnega življenja - le kriminalci najbrž ne počivajo povsem.

Imamo privilegij, da živimo v verjetno najbolj razburljivem času po drugi svetovni vojni, vsi skupaj opazujemo, kako se zgodovina vali mimo nas, novinarji jo popisujemo, beležimo. Privilegij, brez katerega bi sicer zlahka zmogli, ampak takšna priložnost se ponudi enkrat v življenju. Res je, pandemijam in epidemijam smo bili priča tudi že kdaj v novejši zgodovini, ampak nobena ni bila globalna, pred nobeno se v enaki meri nista tresla razviti in nerazviti svet.

Tudi koronavirus bo človeštvo premagalo, kot je premagalo koze, kugo, davico, otroško paralizo, špansko gripo in kar je še bilo teh nadlog skozi zgodovino. Le potrpeti je treba, zaupati znanosti in - s stisnjenimi zobmi - oblastem. In se držati doma.

Virus v naša življenja ni udaril nenapovedano, dogajanje na Kitajskem smo spremljali že nekaj časa. Je pa zavest o tem, da so stvari resne, prihajala v našo zavest po kapljicah, a kaj, ko marsikomu še vedno ni povsem jasno, kako stvari stojijo. Modrijani so bili od nekdaj pametnejši od ostalih: še ko je bilo jasno, da brez dosledne izolacije ne bo šlo, so bile kavarne v koprskem središču polne skoraj kot običajno, na spletnih omrežjih je še vedno videti posnetke piknikov na domačih vrtovih, v Kanalu se še vedno družijo ob bencinskih servisih, v Izoli pa so imeli minuli konec tedna naval zagretih deskarjev in kajtarjev. Logično - dan je bil lep, veter ugoden, kaj naj pa človek počne drugega kot gre malo deskat, kajne?

Vlada za zdaj vleče prave poteze, kot kažejo včeraj predstavljeni ukrepi, ranljivih skupin ni pustila na suhem. Če se njen predsednik ne bi zapletel v povsem nepotrebno in neprimerno napadanje novinarjev, če ne bi naročili neobstoječih mask in če ne bi prišli na idejo o dvigu lastnih plač, bi bil vtis za odtenek boljši. Na javnost vlada deluje pomirjujoče in predvsem ne podcenjuje psihične stabilnosti posameznikov in družin. Izkazuje se namreč, da bo psihična trdnost vseh, ki s(m)o obsojeni na bivanje v osami, pomembnejša od preskrbe z moko ali toaletnim papirjem. V tem trenutku so z naklonjenostjo sprejeti tudi ukrepi, ki omejujejo osebne svoboščine vsakogar od nas. Upati je le, da bodo posebne ukrepe odpravili naslednjo sekundo, ko bo jasno, da so nepotrebni.

Pandemija bo za gospodarstvo pomenila katastrofo, primerljivo s tisto izpred dobrega desetletja, če ne bo hujša, na to se moramo pripraviti. Številna podjetja bodo v težavah, marsikatero bo šlo v stečaj, mali podjetniki se bodo borili za preživetje, vsem država ne bo mogla pomagati.

Je torej sploh mogoče govoriti o čem pozitivnem? Je.

Svet se je umiril, obredno obiskovanje nakupovalnih centrov se je izkazalo za nekaj, brez česar zlahka preživimo, enako velja za potrošništvo kot način življenja. Kar naenkrat ima marsikdo na voljo veliko časa. Denimo za to, da prebere vse tiste knjige, za katere doslej ni bilo časa. Na spletu je mogoče opraviti virtualni obhod svetovnih galerij in muzejev, teatri dajejo na ogled predstave iz minulih sezon, splet je poln zanimivih predavanj, za katera doslej ni bilo časa. Nastajajo inovativne oblike druženja: pred katere od aplikacij za videopovezave imajo ljudje prave večerne zabave. Čas je za kuhanje, za ureditev prehrane, ki običajno prevečkrat temelji na hitri hrani.

Predvsem pa: čas lahko preživljamo z bližnjimi. Na vrsto pridejo neskončne partije monopolyja, otrokom lahko beremo, čas je za vse pogovore, za katere je ob vsakodnevnem divjanju zmanjkovala časa, energije, volje. Kdo torej pravi, da je vse le slabo?

Tudi koronavirus bo človeštvo premagalo, kot je premagalo koze, kugo, davico, otroško paralizo, špansko gripo in kar je še bilo teh nadlog skozi zgodovino. Le potrpeti je treba, zaupati znanosti in - s stisnjenimi zobmi - oblastem. In se držati doma.


Preberite še


Najbolj brano