Refleksija iz Milana: kako se je svet sinoči spremenil. In kako se bo spremenil nocoj?

Je vprašanje, ki že teden dni vznika in odmeva po družabnih omrežjih, v mojih WhatsApp skupinah, v mreži prijateljev in sorodnikov. Vprašanje se glasi: “Ampak ali lahko gremo na sprehod?” Naj bo, #ostanidoma, ampak dva koraka? Smemo?

Ko je predsednik vlade Giuseppe Conte po televiziji napovedal, da bodo zaradi zaustavitve širjenja covida 19 zaprli Lombardijo in enajst drugih pokrajin v državi ter jih preoblikovali v rdečo cono, sem bil s partnerko v najetem dvosobnem stanovanju, v rezidenčni soseski na severu Milana, ki je najin dom zadnji dve leti. Naslednji dan, v nedeljo, 8. marca, sem imel v načrtu pot v Furlanijo, kjer naj bi proslavili očetov rojstni dan. V ponedeljek naj bi se vrnil v Gorico, kjer delam več kot tri leta. Sem pač medregijski vozač, svojo identiteto in čas delim med furlanske korenine - odraščal sem v Videmski pokrajini - delo na Goriškem in milansko družino.

Ko je okrog desetih zvečer Conte končal nagovor, sva se s partnerko morala odločiti. Nisva bila edina: nekatere je prevzel strah, druge tesnoba in panika. Začela se je dirka proti vlakom, začele so se dolge vožnje s tisoči avtomobilov: v kraje zunaj rdeče cone, k družinam, k iracionalnemu občutku varnosti, stran od grožnje omejenega gibanja. Sklenila sva, da bova ostala. In že naslednji trenutek sem šel v kopalnico ter si umil roke. Pred očmi so se mi vrteli prizori iz ameriških filmov mojega otroštva in mladosti. Dolge nepremične kolone na avtocestah, avtomobili, naloženi do meje verjetnega, ljudje, ki prehitevajo in se prerivajo. Vprašal sem se, ali sem postal eden tistih stranskih likov. Eden od ljudi, ki na začetku pandemije izrečejo nekaj takšnega kot: “Rekli so nam, naj ostanemo, zaupajmo oblastem!” V prizoru, ki ne služi ničemur drugemu kot poudarjanju razlike med neumnostjo stranskega lika na eni ter iznajdljivostjo glavnega junaka. Spominjam se številnih tovrstnih prizorov in vem, da sem o odločitvi stranskega lika vedno mislil: “Pa kaj pri hudiču počneš!?!?!”

“Hodimo v tišini in hitro, previdno, da se izognemo drug drugemu. Mask je vedno več, zdaj jih nosi večina. Pogosto jih spremljajo rokavice iz lateksa različnih barv, ki ustvarjajo neverjetne kombinacije, pisane, skoraj zabavne, kot da bi po ulicah hodili klovni apokalipse.”

Potem sem šel spat, medtem ko so se pod oknom mnogi odpravljali na pot ali lovili zadnji vlak. Nekateri zato, ker niso imeli druge izbire, večina v obupnem poskusu doseganja občutka varnosti, tudi če onkraj vsake razumnosti, spoštovanja do skupnosti in varnosti kogarkoli, tudi njihovih lastnih najbližjih. Nekaj dni kasneje so se ukrepi razširili na celotno državo in “rdeča cona” je postala “zavarovana Italija”. “Pionirji” samo izolacije smo po telefonu in preko sporočil dajali nasvete. Tudi marsikateremu od znancev, ki so nam še nekaj dni prej svetovali ali nas svarili, naj pobegnemo, naj se rešimo, naj gremo na varno. Kdo zdaj še ve, kje sploh je “varno”?

V prvih dneh karantene smo poskušali predvsem ugotoviti, kaj bomo sploh še lahko delali. Šole in univerze so bile že zaprte, partnerka, po poklicu učiteljica, je čakala, da se odprejo “digitalne učilnice”, jaz sem se začel organizirati za delo na daljavo. Hodili smo na dolge sprehode po soseski, mask skoraj ni bilo videti, ljudje so se na ulici in pred kavarnami pogovarjali v majhnih skupinah. Ustavili smo se v v baru Andrea, kamor redno zahajamo. Potem ko smo spili kavo in izmenjali tistih nekaj, zdaj že ustaljenih in obrabljenih duhovitosti o epidemiji, smo se od lastnika poslovili z obetom, da “se vidimo jutri”. Istega večera: nov govor, nov odlok, nova omejitev našega gibanja in dejavnosti. Ven se sme samo zaradi zdravstvenih, službenih ali drugih nujnih razlogov. Andrea je moral zapreti svoj bar. Od tistega dne ga nismo več videli.

O avtorju

Lorenzo De Sabbata živi v Milanu. Raziskovalec na področju družboslovja zaključuje doktorski študij in dela za sociološki inštitut ISIG iz Gorice. Je član ožje delovne skupine za kandidaturo Nove Gorice z Gorico za Evropsko prestolnico kulture.

Ukrepi za omejitev in preprečevanje širjenje okužbe so zelo jasni. Ostaja ena sama nerazrešena podrobnost, ena in edina dilema, o kateri se ne moremo poenotiti: ali torej smemo na sprehod? Smemo narediti tista dva koraka?

Zdi se, da smemo, čeprav se mnogi bojijo, da bi jih ob policijski kontroli doletela globa za prekršek ali, še huje, kazenska ovadba.

Iz stanovanja grem vsak dan, običajno sam. Zunaj ostajam največ dvajset minut, brez premora hodim po ulicah naše soseske. Najbolj opazna je sprememba v zvočni pokrajini: skoraj ni avtomobilov in avtobusov, izginile so glasne vesele gruče ob steklenicah prosecca pred bari, ni otrok, ki bi se pogovarjali in vzklikali na poti iz šole. Tišina me pogosto preseneti. Včasih je niti ne opazim, tako tuja se mi zdi tu, v “moralni in gospodarski prestolnici Italije.” Preseneti me in takoj izgine: raztrgajo jo sirene reševalnih vozil, za katere se zdi, da se v teh dneh slišijo tako zelo pogosto.

Zunaj vsak hodi molče ali se, v najboljšem primeru, preko slušalke pogovarja, morda s svojimi daleč stran. Hodimo v tišini in hitro, previdno, da se izognemo drug drugemu, da ohranimo razdaljo dveh metrov, ki nam daje občutek varnosti. Mask je vedno več, zdaj jih nosi večina. Vseh vrst so: zdravniške, gradbeniške, izdelane doma. Pogosto jih spremljajo rokavice iz lateksa različnih barv, ki ustvarjajo neverjetne kombinacije, pisane, skoraj zabavne, kot da bi po ulicah hodili klovni apokalipse. Hodimo in zdi se, da varnostna razdalja požira celo besede, težko je karkoli reči, čutimo, da moramo govoriti zelo potiho ali, še bolje, molčati.

Bolje je, da se sploh ne pogledamo. Bolje je, da ostane strah vsaj malo močnejši od nostalgičnega hrepenenja po prijateljskem trepljaju, stisku roke, nasmehu, pa četudi si ga izmenjaš z neznancem. Danes je sonce in jutri je že konec tedna, kdo ve, kam bomo šli. Res, kdo ve, kje bomo jutri.


Najbolj brano