S pravim pristopom na glasbena tekmovanja

Glasbenopedagoška stroka poudarja, da glasbena tekmovanja ne smejo biti cilj zase, pač pa del procesa nadgradnje glasbenih znanj in drugih veščin v celostnem razvoju. Preverili smo mnenja nekaterih primorskih glasbenih pedagogov, ki so izkusili glasbena tekmovanja v vlogi tekmovalcev, mentorjev in žirantov.



Vokalna skupina Vikra tržaške Glasbene matice z dirigentko Petro Grassi (spredaj v sredini) Foto: Jana Jocif
Vokalna skupina Vikra tržaške Glasbene matice z dirigentko Petro Grassi (spredaj v sredini) Foto: Jana Jocif

Običajno se na tekmovanjih predstavijo zelo dobri glasbeniki, zato je “treba učenca pripraviti na vse možne scenarije, tekmovalni rezultat pa z njim predebatirati, ozavestiti in izluščiti pozitivne plati izkušnje,” pravi Jerica Rudolf, profesorica petja na Glasbeni šoli Vinka Vodopivca Ajdovščina.

Pri odločitvi za udeležbo na tekmovanju imajo pomembno vlogo starši, brez katerih bo tekmovalec težko dobro psihološko pripravljen in “naloga učitelja je, da starše poduči o njihovi ključni podporni vlogi”, meni Gašper Dolgan, ki na ajdovski glasbeni šoli poučuje flavto. Ugotavljata, da je za pedagoga zelo koristno, če se preizkusi tudi v vlogi žiranta na glasbenih tekmovanjih, saj si tako ustvari jasnejšo sliko o glasbenikih v širšem okolju in se veliko nauči tudi o tem, kako sam deluje v pedagoškem procesu.

Drevi vtisi in nasveti “iz prve roke” na radiu

Več vtisov in nasvetov o tekmovalnih izkušnjah “iz prve roke” lahko slišite v nocojšnji uvodni rubriki oddaje Glasbeni abonma na Radiu Koper ob 20. uri, ki jo enkrat mesečno naslovljeno Rastem z glasbo pripravljamo v sodelovanju z Zvezo primorskih glasbenih šol.

Denys Masliuk, koncertni pianist in profesor klavirja na Umetniški gimnaziji Koper, pravi, da je zgolj “samostojna, razvita in široko razgledana oseba lahko zanimiva za poslušalce”, zato k temu stremi pri pedagoškem delu z mladimi, ki se odločajo za glasbeni poklic. Skozi prizmo tega cilja presoja o koristih in pasteh glasbenih tekmovanj. Opozarja, da se nekateri predolgo posvečajo tekmovalnemu programu in tako zamujajo repertoarno in kulturno širino, predvsem pa opomni, da je danes tehnično odličnih glasbenikov na pretek, zato izstopajo tisti, ki znajo predstaviti svojo edinstvenost. To je “težko razviti in ohraniti, hitro pa se jo lahko izgubi”, zlasti ker na velikih tekmovanjih načeloma ni nagrajena.

Zanimiv je dirigentski pogled na glasbena tekmovanja, saj se vloga mentorja oziroma vodje prepleta tudi s položajem tekmovalca, ko skupaj s svojimi varovanci stopi na tekmovalni oder v presojo žirantov. Več tovrstnih izkušenj ima zborovska dirigentka Petra Grassi, tudi pianistka, glasbena pedagoginja, skladateljica in profesorica na Glasbeni matici v Trstu. Posebne glasbene preizkušnje pa so dirigentska tekmovanja, pri katerih se dirigent v odmerjenem času in izžrebanem repertoarju predstavi pred žirijo z njemu nepoznanim sestavom. Tedaj “mora v nekaj minutah vzpostaviti tako pristen in tankočuten odnos do pevcev, da se mu bodo prepustili in sledili njegovi neverbalni komunikaciji”, pripoveduje večkrat nagrajena dirigentka, ki so ji tekmovanja utrjevala samozavest in prepoznavnost. Opozori na pomen kakovosti umetniškega odbora tekmovanja, ki izbira člane tekmovalne žirije - bolj kot so med seboj uravnoteženo različni, objektivnejše so ocene. Premišljeno izbira, kako pogosto in na katera tekmovanja se prijaviti; s svojimi učenci pianisti kakor tudi s pevskimi zasedbami pa veliko pozornosti posveča psihološki pripravi na tekmovanja.


Najbolj brano