Odkrivam stari novi svet

Da ga deske, ki pomenijo svet, lahko uročijo, je Blaž Popovski spoznal že pred desetletjem, ko je začel obiskovati Gledališki trening Gledališča Koper in nato izobraževanje nadaljeval na AGRFT v Ljubljani. Danes je diplomant dramske igre, ki se v letošnji sezoni že tretjič vrača na koprski oder.

Blaž  Popovski Foto: Jaka Varmuž
Blaž Popovski Foto: Jaka Varmuž

Konec sezone bo v glavni vlogi nastopil v krstni uprizoritvi dramatizacije Vojnovićevega romana Jugoslavija, moja dežela, ki nastaja v soprodukciji Gledališča Koper in Narodnega gledališča Srbske krajine iz Banjaluke.

Lani ste končali 4. letnik dramske igre, v letošnji sezoni sta za vami že dve premieri, poteka študij za tretjo. Je tolikšna zasedenost za mladega igralca začetniška sreča ali ustaljena praksa?

“Sem med bolj zasedenimi igralci našega letnika, zato bo morda kdo res pomislil, da gre za začetniško srečo. Sam vem, da gre le za splet okoliščin in naključij, ki so me v koprsko gledališče pripeljali že pred leti, ko me je Katja Pegan zasedla v manjših, stranskih vlogah in mi danes po končanem študiju znova dala priložnost, da se dokažem kot igralec. Sreča pri vsem tem je morda le to, da je moj igralski razvoj zvesto spremljala vsa moja študijska leta in se tako z večjo gotovostjo odločila, da me zasede v tej sezoni.”

“Vloga bi do premiere morala biti zgrajena, toda v igralca popolnoma sede šele po premieri. Zame so to najlepši trenutki, saj vloga skupaj z mano zaživi v svoji polnosti; ko imam predstavo v malem prstu, zaslišim besedilo tako, kot bi moralo zveneti.”

Blaž Popovski

Želje in cilji mladih igralcev so vedno visoki - velike vloge v velikih predstavah. Ste bili kaj razočarani, ker ste svojo prvo profesionalno sezono začeli z vlogo v otroški predstavi Super reva?

“Vsak študent dramske igre, ki spremlja predstave in v njih naše najboljše igralce, si, povsem razumljivo, želi, da bi tudi sam čim prej nastopil v veliki vlogi, v velikem projektu. Prepričan pa sem, da je za igralca začetnika koristneje, če začne z manjšimi vlogami, saj so tako tudi pričakovanja in z njimi povezana razočaranja manjša. V Super revi sem odigral dve majhni vlogi, ki sta mi omogočili dovolj poigravanja z likoma, hkrati pa tudi dovolj igralskega dela za moj lastni razvoj. Vloga je vloga, naj bo velika ali majhna, v tem ali onem gledališču. Le redki imajo srečo, da po končani akademiji dobijo glavne, velike vloge.”

Dobili ste jo tudi vi, kar dve; ste Gus v komediji Jašek in Vladan v drami Jugoslavija, moja dežela!

“Drži, to sta veliki vlogi! Le dan po premieri Jaška sem začel z vajami za Jugoslavijo, in ker med študijem ni bilo pravega časa, da se prva 'usede' in bi v miru začel študirati drugo, v šali rad rečem, da sploh ne vem več, kaj delam.” (smeh)

Vsega je torej “kriva” Katja Pegan?

“Ja! Vesel sem, da mi zaupa, da mi je dala priložnost za zahtevnejše vloge. Lepo mi je in hvaležen sem ji.”

Vaša mentorica za dramsko igro na akademiji Nataša Barbara Gračner je nekoč dejala, da ste med študenti vašega letnika nekaj posebnega, nekakšen igralec samotar ...

“Nisem samotar, dobro se znajdem tudi v družbi, potrebujem le nekoliko več energije za druženje z ljudmi. Ker sem boljši poslušalec kot govorec in ker potrebujem več časa zase, včasih obveljam za bolj introvertirano osebo.”

Zdi se, da sta takšna tudi Gus in Ben iz Pinterjevega Jaška, ki se iz tedna v teden selita v vedno nove kletne prostore in v izolaciji čakata na naslednjo žrtev. Z igranjem v gledališču absurda na akademiji najbrž niste pridobili veliko izkušenj - kako ste pristopili k študiju, k vlogi Gusa?

“Študij igre se na akademiji naslanja predvsem na odrski realizem, zato nisem dobro vedel, kako pristopiti k besedilu tako imenovanega gledališča absurda, kako pristopiti k takšni vlogi. Vodstvo sem prepustil režiserju - določil je, da bo Gus prestrašen mamin sinko, ki govori v nežnem, visokem tonu -, sam pa sem ob upoštevanju njegovih napotkov poskušal najti tike in posebnosti v fizisu lika, ki so se meni zdeli absurdni. Verjamem, da nam je uspelo narediti zabavno in gledljivo predstavo, ki morda ni namenjena širokemu občinstvu, vendar mi je omogočila, da sem v igralskem smislu preizkusil nekaj novega.

Je res, da ste glasovno lego - falzet - našli šele na eni od zadnjih vaj?

“Res je. Režiser me je prosil, naj se v enem od prizorov bolj razburim in skupaj z intenzivnejšim odzivom na soigralčevo repliko je spontano prišla tudi višja lega glasu. Režiserju se je zdela zanimiva, odločil se je, da jo ohranim, mene pa je vendarle skrbelo, kako se bo na moj piskajoči glas odzvalo občinstvo. Rad delam, če se na odru lahko razigram, poskušam v liku najti nekaj novega, posebnega. Mislim, da mi je - ne glede na poznejše kritiške odzive - pri Gusu to uspelo.”

Razvija igralec vlogo tudi po premieri, ko naj bi bila ta že izdelana, lik zgrajen?

“Ko vlogo večkrat odigraš, si jo sposoben opazovati »objektivneje«, in takrat lahko v njej odkriješ nove odtenke, za občinstvo morda komaj zaznavne, a za igralca na odru vredne preizkusa. Vloga bi do premiere morala biti zgrajena, toda v igralca popolnoma sede šele po premieri. Zame so to najlepši trenutki, saj vloga skupaj z mano zaživi v svoji polnosti; ko imam predstavo v malem prstu, zaslišim besedilo tako, kot bi moralo zveneti. Včasih, največkrat pri komedijah, gledalcem lahko ponudiš kaj novega, le toliko, da vidiš, kako se odzovejo, toda prav je, da tudi takrat ostaneš znotraj vloge.”

V Gledališču Koper potekajo vaje za krstno uprizoritev dramatizacije romana Jugoslavija, moja dežela, v kateri igrate glavno vlogo, Vladana. Se motim, če rečem, da je za vas najtežji oreh pri študiju - jezik?

“V predstavi bomo kar 90 odstotkov besedila govorili v srbščini, le nekaj prizorov je v slovenskem jeziku. Ker pripadam generaciji, ki je odraščala v prvih letih po osamosvojitvi Slovenije, se v šoli nisem učil srbohrvaško in nisem poslušal jugoslovanskih glasbenih skupin, je bilo moje znanje jezikov nekdanjih jugoslovanskih republik nično. Na prvi vaji, kjer smo prvič prebrali besedilo, sploh nisem razumel, kaj berem. Šele takrat, ko me je začetna tesnoba minila, prvi stres prešel in sem si rekel: dobro, poskusi vendar! se je obrnilo na bolje. Melodija srbskega jezika je postala bolj domača, s pomočjo vseh sodelavcev sem si sproti prevajal besedilo. Posamezne besede sem sicer poznal, vendar premalo za razumevanje celotnih povedi.”

Vas je pri osvajanju jezika kot nekdanjega klarinetista pri izolskem pihalnem orkestru reševal posluh?

“Pomagal mi je, da sem melodijo tujega jezika osvojil hitreje, z njo je tudi učenje besedila postalo preprostejše. Pri pravilni izgovorjavi pa mi je na vajah v banjaluškem gledališču veliko pomagala tudi njihova lektorica. Če moja izgovorjava ne bo najboljša - še vedno je slišen stakato slovenščine - jo vedno lahko opraviči dejstvo, da Vladan od 12. leta živi v Ljubljani in se v njegov materni jezik, srbščino, že vpleta slovenska melodija. Mislim, da sem v mesecu dni dobro napredoval, manjka mi še tisti pravi ton srbskega jezika, ki bo na vajah, ko se bodo dokončno ustvarili odnosi med liki, prišel sam po sebi.”

Drama govori o Vladanovem iskanju očeta in zajema obdobje od razpada Jugoslavije do danes. Kako to obdobje, številnim še tako blizu in živo, razumete vi oz. generacija Z?

“Moja generacija o Jugoslaviji ne ve veliko, čas razpada nekdanje skupne države je zanjo že zgodovina, roman Jugoslavija, moja dežela pa malodane zgodovinski. O Jugoslaviji so se pogovarjali naši starši in stari starši. Za nas je bil to popolnoma drug svet, svet zunaj našega časa in prostora, družba, ki jo odkrivam šele zdaj na vajah. Nadoknaditi poskušam zamujeno in si ustvariti vsaj grobe obrise tedanjega časa, vzpostaviti kakršen koli odnos do obravnavane teme, saj bi bilo, če bi ostal brezbrižen, to opaziti tudi v predstavi. Zanimivo je, da enako kot sorodniki Vladanu v drami, tudi meni igralci pripovedujejo o nekdanji Jugoslaviji, vojni na Hrvaškem in Bosni, o težkih, grdih dogodkih. Ne Vladan ne jaz teh informacij ne moreva posvojiti, prav pa je, da jih slišiva. Za pretekle dogodke ne moreva biti sodnika in porota hkrati. Iz spoštovanja do ljudi, ki so del teh zgodb, morajo biti slišane ali,- kot v drami pravita čika Danilo in čika Emir: 'Treba da znaš ali proklete su sve te priče.'”

Drama se začne v trenutku, ko Vladan spozna, da njegov oče Nedeljko ni mrtev, temveč je vojni zločinec, obtoženec Haaškega sodišča za pokol v vasi Višnjići. Odloči se, da ga poišče, toda, ko se končno srečata, je snidenje vse prej kot ganljivo srečanje sina in očeta. Zakaj ga Vladan ne sprejme?

“Vladan si je resnično želel najti očeta, zato je za njim poizvedoval tudi v Bosni in Vojvodini, vzrok za njegovo zavrnitev očeta pa najdemo v njegovem iracionalnem strahu. Najprej v strahu, da bi podrl zid okoli sebe, odkrito pokazal svoja čustva in priznal, da je ranljiv, nato v strahu pred srečanjem; iskanja je enkrat konec, oče, ki je do tega trenutka obstajal le kot nekakšna ideja, spomin, zdaj sedi pred njim, star, skrušen, s svojo usodo, zgodbo. Srečanje z očetom Vladana v trenutku »pomanjša«, znova postane deček, ki posluša očeta. Ima ga rad, verjame mu, da ni kriv, boli ga, toda svoja čustva – tudi zato, ker se je pred srečanjem napil, da bi bil močnejši, – hitro potlači. Gre za nekakšno obrambo, ki jo poznamo vsi: jezimo se, pa sploh ne vemo, zakaj; največkrat iz pridobljenih vzorcev, nekakšnega notranjega mehanizma, vse le zato, da se zavarujemo. Morda je Vladan hotel le dokazati, da je generalov sin in si zato ne bo dovolil pokazati čustev.”

Je torej Vladan sokriv očetovega samomora?

“Mislim, da je. Če bi se ob snidenju na Dunaju objela in začela na novo graditi odnos, se to najbrž ne bi zgodilo. Konec v tem smislu ostaja odprt.”

Na akademiji so vam dejali, da boste dober igralec za dramske like z družbenega dna; Vladan ni ravno njegov predstavnik, a vendar: kako blizu sta si?

“Podobna sva si v nežnosti čustev in čustvenih odzivih, ki jih rada prikrijeva. Vladan je kot gladina, ki naključnemu mimoidočemu ne razkrije ničesar, pod njo pa skriva valovanje čustev. V tem sem se našel, in čeprav na začetku študija nisem bil prepričan o pravilnosti svoje odločitve, sem na tem začel graditi vlogo. Zdaj se počutim varnega, zaupam režiserju in ekipi.”


Najbolj brano