Če bi človek po naravi vedel, kako naj bo srečen...

Jure Karas Foto: Andraž Gombač
Jure Karas Foto: Andraž Gombač
Družinska slika Čudovite je hkrati tragikomično teatralna in realna. “Vsaka podobnost z dejanskimi osebami in situacijami je zgolj naključna”?

“Popolnoma naključna prav gotovo ni. Verjamem, da mora umetnost, ki si želi nagovarjati dovolj širok krog ljudi, izhajati iz situacij, ki so naše, življenjske - skratka, resnične. Naloga predstave pa je, kako to resničnost preoblikovati v nekaj bolj zanimivega in v našem primeru, upam, zabavnega.”

Zakaj ta naslov?

“Ker je liku, pri katerem doma se znajdemo, ime Vita in ker je Vita čudovita na svoj zelo poseben način.”

“Ne pravim, da si ni treba želeti dobrega ali boljšega življenja - pravim, da se nam definicija tega, kaj nas čisto zares osrečuje izmika enako, kot se nam je vedno.”

Jure Karas, dramatik

Kdo je v današnjem življenju 'luzer', zguba in kdo je resnično uspešen? Stvar zornega kota?

“Absolutno stvar zornega kota. Večji problem se mi zdi samo dejstvo, da naša družba vse bolj prisega na te delitve med “zmagovalci” in “poraženci” - pa naj bo to na ravni finančnega uspeha, socialne priljubljenosti, hedonistične izpolnitve ali kakšnega izmed drugih področij človeškega obstoja, ki so postala predmet medsebojne tekme.”

Saj smo se ljudje tudi skozi zgodovino vedno rangirali med sabo, a čas v katerem živimo, se mi zdi zelo poseben po tem, kako ta zelo navidezni status vpliva na dojemanje samega sebe.

“Svetovni splet nam je seveda to medsebojno primerjanje olajšal, predvsem pa nas je pri merjenju lastne uspešnosti postavil na 'svetovni trg' - kjer se neposredno primerjamo z ekstremno 'uspešnimi' in ekstremno 'neuspešnimi' na svetovni ravni in posledično zlahka izgubimo občutek, kaj so sploh tista realna pričakovanja v življenju. Ne pravim, da si ni treba želeti dobrega ali boljšega življenja - pravim, da se nam definicija tega, kaj nas čisto zares osrečuje izmika enako, kot se nam je vedno. Če bi človek po naravi vedel, kako naj bo srečen, bi verjetno večina ljudi tudi bila ...”

Nekateri imajo danes “hobi življenja”, druge “definira služba”: smo resnično izgubili pot iskrenih in avtentičnih človeških stikov ali gre samo za spremenjene oblike družbenega življenja, s katerimi se nismo še popolnoma sprijaznili predvsem predstavniki “srednje” generacije?

Seveda iskrenost in resnični odnosi med ljudmi še vedno obstajajo. Kot predstavnik 'mlajše srednje' generacije vidim težavo predvsem v tem, koliko pozornosti in časa takim odnosom dandanes namenjamo. Vsi smo pod stresom, nihče nima časa, čeprav ga na neki način imamo in čeprav nam nekje globoko vsem 'dol visi' za službo in stres, ki ga ta povzroča. Globoko v sebi vemo, da nič ni tako strašno pomembno, kot se zdi na prvi pogled, ampak nekako sodelujemo v tej množični norosti in se pehamo za cilji, ki si jih postavljamo sami pod taktirko sistema. Pa tu nič ne obtožujem ubogega kapitalizma. Osnovna naloga tega sistema je potisniti posameznika v situacijo, v kateri nima izbire, ali pa se mu zdi, da je nima - v stanje dolga, stanje nenehne želje po nečem, kar je komaj dosegljivo, stanje nenehne usmerjenosti v prihodnost, ki se vedno izmika - in to kapitalizmu krasno uspeva.”

Vprašanje je bolj, kaj lahko mi storimo v zvezi s tem.

“Jaz bi kot štartno točko predlagal manj razmišljanja o “kaj bi lahko bilo, če bi bilo” in več uživanja v tem, kar je, in v ljudeh, ki so. Pa ogled kakšne fine predstave v gledališču - konec koncev o teh naših večinoma nelogičnih poteh iskanja sreče govori naša Čudovita.”


Najbolj brano