Čiste roke za dobro zdravje

Spoznanje in priporočilo o skrbi in vzdrževanju higiene rok je že staro, a pomembno. Zdaj, ko se soočamo z okužbo z novim koronavirusom, se znova potrjuje, da je to eden najbolj preizkušenih ukrepov, ki se potrjuje za zelo učinkovitega.

Spoznanje in priporočilo o skrbi  in vzdrževanju higiene rok je že 
staro, a  pomembno. Foto: /
Spoznanje in priporočilo o skrbi in vzdrževanju higiene rok je že staro, a pomembno. Foto: /

Poleg vzdrževanja dobrega imunskega sistema je skrb za čiste roke eden najpomembnejših preventivnih ukrepov pri preprečevanju širjenja mikrobov in potencialnih okužb. Številne bolezni se širijo prav s kontaminiranimi rokami. Roke so glavni prenašalec mikrobov na različne površine in ljudi. Zato je zelo pomembna higiena rok in ob njej tudi higiena kašlja.

Na koži na rokah se, poleg stalno prisotne mikrobne flore, občasno lahko zadržujejo tudi mikroorganizmi, ki pridejo nanjo ob stiku z drugimi deli telesa, drugimi osebami ali ob stiku z okoljem. Prav ti mikroorganizmi so največkrat vzrok za različna obolenja. S preprostim ukrepom, kot je že temeljito umivanje rok, lahko te mikroorganizme z naših rok zelo hitro odstranimo in tako preprečimo razvoj bolezni.

Vsak dan poslušamo navodila, da je osnovni ukrep temeljito in pravilno umivanje rok. S tem postopkom bomo zavarovali sebe in svojo okolico pred širjenjem bolezni sars-covid-19, ki jo povzroča novi korona virus.

Zanimiva je zgodovina umivanja rok z milom. Od kdaj se uporablja milo in kako se je začela njegova proizvodnja, s tem tudi pa tudi njegova uporaba za umivanje rok?

Milo je namreč najstarejše kemijsko sredstvo, ki se je po starih zapisih in ustnem izročilu uporabljalo za čiščenje telesa.

Naši predniki so ob peki mesa opazili, da se po dežju v pepelu po peki pojavlja pena, s katero lahko čistijo roke in posodo. Tako naj bi že leta 1300 pred našim štetjem Feničani uporabljali milno maso. Prvi zapisani podatek o uporabi mila zasledimo tudi v 1. In 2. stoletju - gre za zapisa Plinija in Galena.

V času Rimskega cesarstva so ženske, ki so prale pod hribom Sapo blizu Rima opazile, da se na kraju, kjer so žrtvovali koze v znak zahvale, loj, ki je pomešan s pepelom, po dežju peni in pomaga pri pranju, ker se peni in pripomore, da je perilo bolj čisto.

V času Karla Velikega so organizirali kuhanje mila v posebnih kotlih. V srednjem veku Marseille v Franciji postane prestolnica mila. Milo so pridelovali iz oljčnega olja, morske vode in pepela mediteranskih rastlin.

Leta 1688 je kralj Ludvik XIV. prepovedal uporabo živalske masti za izdelavo mila. Tako nastane poznani Savon de Marseille, ki je še danes najbolj znan po svetu. Slaven je po recepturi in surovinah iz cvetnih polj in rastlin, ki rasejo v Provansi. Kasneje Napoleon, med leti 1811 in 1812, uvede štiri nove zakone, ki določajo, da mora biti na vsakem milu označeno ime, proizvajalec, vrsta uporabljenega olja in teža. V 19. stoletju se prične množična uporaba mila, in to v industriji ter tudi v splošnem vzdrževanju higiene.

Preobrat v medicinskem umivanju rok je dosegel Ignaz Semmelweis z izvajanjem asepse v medicini. Leta 1847 je uvedel aseptične metode dela v ginekologiji.

Pojav epidemije gripe H1N1 uvede izjemno pomemben ukrep - umivanje in razkuževanje rok kot ukrepa za preprečevanje širjenja respiratorne okužbe. Tudi zdaj v razmerah, ki so vse bolj kritične, strokovnjaki različnih strok, ne le iz zdravstva, nenehno posebej vse opozarjajo, da ostaja na prvem mestu za zaščito prebivalstva pred širjenjem koronovirusa prav temeljito umivanje in razkuževanje rok.

Umivanje rok ni zapleten opravek. Vzame nam nekaj minut časa, pri čemer ne smemo biti površni in nemarni, ampak moramo tudi to opraviti dosledno, temeljito in skrbno. Kar ni za nikogar prezapleten ali prezahteven opravek, ki ga ne bi zmogel opraviti.


Najbolj brano