Ko bo topleje, se smeti lahko same vžgejo

Problem 17.000 ton embalažnih smeti, ki se kopičijo v neustreznih zbirnih centrih, je vseslovenski. Mi smo obiskali idrijskega, kjer ostaja okrog 150 ton odpadkov. Po letu 2o18 sprejetem interventnem zakonu so uspeli odpadne kupe znižati za 80 ton, a se spet kopičijo in pomenijo sanitarno, zdravstveno in okoljsko nevarnost.

IDRIJA > Zbirni centri, prilagojeni za 14-dnevno skladiščenje odpadne embalaže, se šibijo pod več kot 17.000 ton težkimi kupi, s katerimi Slovenija nima kam. Po ocenah zbornice komunalnega gospodarstva bodo brez ukrepanja skupaj z resnimi težavami odebeljeni z okrog 6000 tonami embalaže na mesec. V idrijskem Ljubevču, tik nad potokom, ki se zliva v Idrijco, se ob 150-tonskih kupih najbolj bojijo samovžiga. Glodavci in druga golazen so že zarejeni.

Vse, na čelu z državo, je zatajilo

“Ko načnemo in nalagamo starejše kupe, iz njih skačejo podgane. Tu so še leteče 'podgane', ki raznašajo odpadke, in insekti. Nalagamo jih redko, saj se prevzemniki embalaže otepajo,” pove skupina delavcev centra.

“Da, težave so,” pravi direktor Komunale Nova Gorica Darko Ličen in potrjuje, da se odpadna embalaža spet kopiči tudi v centru v Stari Gori. Kljub temu upa, da bodo težave v kratkem zajezili. Komunalna podjetja so prek zbornice dosegla, da se bo spremenila uredba o ravnanju z odpadno embalažo, ki naj bi bila sprejeta do konca aprila, s čimer bi kot leta 2018 reševali težave z odpadno embalažo. “Obenem je bil prek državnega sveta vložen interventni zakon,” pravi Ličen. Ta naj bi omilil težave, dokler ne bo sprejet zakon o varstvu okolja, ki naj bi naredil več reda na tem področju.

V teh še relativno hladnih dneh so kupi slabo ločene embalaže predvsem sanitarna grožnja. “Nič ne moremo storiti, država je povsem zatajila. Zelo sem razočaran nad njenim ravnanjem,” je skupaj z vsemi direktorji slovenskih komunalnih podjetij nemočen tudi idrijski Marijan Mržek.

Šest družb za ravnanje z odpadki namreč prevzema le toliko embalaže, kolikor jo dobi plačane. To pa v Sloveniji plačujejo le družbe, ki uvozijo oziroma proizvedejo več kot 15 ton embalaže letno. Da imajo prav, jim je pritrdilo upravno sodišče. Računsko sodišče pa je izračunalo, da kar 53 odstotkov embalaže ni plačane in predvsem ta sedaj grozi Sloveniji s težavami.

Da bi zaračunala embalažo vsem povzročiteljem, je kljub uporu obrtnikov najmanj, kar bi država v dveh letih po sprejemu interventnega zakona lahko storila. Leta 2018, še pred pravkar odhajajočo vlado, je interventni zakon za odvoz embalaže sprejela, ker je ob tedaj 9000 tonah po Sloveniji nakopičenih odpadkih ocenila, da ji grozi sanitarni kolaps. Sedaj je nakopičene dvakrat toliko odpadne embalaže, a v brezvladju nima kdo ukrepati.

Ob samovžigu bo zastrupljena Idrijca

Idrija je imela srečo, saj je po interventnem zakonu uspela oddati embalažo iz leta 2018. Ta v delu slovenskih občin, kjer se na interventne razpise za iz državnega proračuna plačan odvoz ponudniki niso prijavili, še vedno obremenjuje okolje. Marsikje tik ob naseljenih krajih. V Idriji lanska in letošnja embalaža leži tik ob potoku.

Z otoplitvijo se bo sanitarni nevarnosti pridružila še nevarnost samovžiga. Zato se je v Idriji že sestal štab za civilno zaščito. Gasilci bi požar obvladali, a bodo problem odcedne vode. “Odtekale bodo v Idrijco, ta naprej v Sočo ...”, o problemu neobvladljivih razsežnosti razmišlja Mržek.

Da je težava še hujša, je embalaža slabo ločena od ostalih odpadkov. “Občani Idrije so pedantno ločevali odpadke. S kopičenjem težav pa to počno vse slabše. Imamo narobe svet. Najprej bi morali vzpostaviti sistem ravnanja z odpadki, torej tudi z embalažo, zgraditi sežigalnico in potem ljudi ozaveščati k manjši porabi embalaže in skrbnemu ločevanju,” je prepričana skupina v centru.

V avstrijskem Interserohu so izračunali, da je med njihovo v Sloveniji zbrano embalažo preko 60 odstotkov nečistoč, v Avstriji pa vsega 16 odstotkov. Kar pomeni, da je naša za predelavo skoraj neuporabna. V Avstriji pa ne le, da je uporabna, pač pa tako kot vso embalažo tudi nečistoče povzročiteljem zaračunajo. Poleg predelave imajo več deset manjših naprav za toplotno ravnanje z odpadki (s toploto ogrevajo in proizvajajo elektriko), večje sežigalnice pa po deželah, tudi sredi Dunaja. “V tako neresni in komplicirani državi, v kateri lahko en posameznik za dve leti ustavi gradnjo drugega tira, na gradnjo sežigalnice niti pomisliti ne moremo,” je Mržku jasno, da se bodo ljudje vsakemu poskusu sežigalnice uprli in uspeli. Nikomur pa ni jasno, kako obvladati sanitarne in okoljske probleme, če bo konec leta na neprimernih prostorih požare in bolezni povzročalo več 10.000 ton embalažnih smeti.

---