Včasih se vrnejo
Govorili so, da je politično mrtev, da je konec z njim, da nihče z njim ne bo hotel oblikovati vlade in da bi se ga morala znebiti, če bi njegova stranka hotela vnovič voditi državo. On pa je zgolj počakal, da so mu drugi pomagali k vstajenju. Ko se je zavihtel na prizorišče, je videti, da je to izvedel bolj spravljivo in z večjo odprtostjo za dialog. Glede na prejšnje poskuse tokratnega, tretjega vzpona Janeza Janše niso spremljala hujša nasprotovanja, številni, siti prepirov, v katere se je zapletla vlada, pa so si oddahnili. Jasen znak, da antijanšizem ne vžge več in da so novi obrazi, ki so se združili, da bi mu preprečili prevzem oblasti v državi, po dvanajstih letih izčrpali ves svoj zagon.
Reči je treba, da za to krizo Janez Janša nima posebnih zaslug, le pobral je tisto, kar so se mu ostali potrudili dati. Ne on ne njegovi niso bili huda opozicija Šarčevi vladi, niso interpelirali njegovih ministrov, niso zahtevali referendumov. Še več, še poskušali niso s konstruktivno nezaupnico rušiti bivšega imitatorja Janeza Drnovška. Očitno so vedeli, da to ne bo potrebno in da bo koalicija sama skopnela kot sneg na pomladnem soncu.
Kar smo te dni gledali na političnem prizorišču, je neuspeh in zaton sezone novih obrazov. Levica in Šarec sta povzročila, da je Janša prevzel sceno in mu v roke izročila državo.
Dogaja se že od leta 2008. Po smrti LDS in njenega gospodarja, Janeza Drnovška, so izginile tudi ideje. V Sloveniji je levosredinske koalicije povezovalo eno samo lepilo - antijanšizem. Doslej je to zadostovalo za zmago, ne pa tudi za vladanje. Premalo, da bi se izognili dvorskim intrigam, jalovi egomaniji in notranjim zdraham, ki so se vnemale okoli večinoma nepomembnih tem. Spet se je zgodilo, toda tokrat prej kot običajno. Scenarij je bil tak, kot smo ga videli v Italiji, kjer državljanov z odstopom notranjega ministra Mattea Salvinija niso popeljali na volitve, dobili pa so novo večino, ki je ljudem iz PD (Demokratična stranka), zapriseženim Salvinijevim sovražnikom, omogočila vrnitev v glasovalno dvorano.
To se dogaja v državah s proporcionalnim volilnim sistemom. Večine ne določajo volilci, temveč parlamentarne stranke, če pa vlada pade, je povsem legitimno, da se še pred možnostjo novih volitev skuša oblikovati druga. Če bi se temu hoteli izogniti, bi morali sprejeti spremembe volilnega sistema in izbrati večinskega, tistega, ki ga je prav Janša goreče zagovarjal kakšnih dvajset let nazaj in ki so mu današnji razočaranci na vse načine nasprotovali.
Kar smo te dni gledali na političnem prizorišču, je neuspeh in zaton sezone novih obrazov. Levica in Šarec sta povzročila, da je Janša prevzel sceno in mu v roke izročila državo. Za trde levičarje bo nova vlada prava mana z nebes. Prosto bodo s prstom kazali na kapitalizem, predlagali radikalne ukrepe, protestirali proti vladi, organizirali manifestacije, zbirali podpise, pisali peticije in okoli sebe zbirali intelektualce, umetnike, sanjače in nostalgike za prejšnjim režimom. Idealen teren, na katerem so se spretno sukali in tako jemali glasove Socialnim demokratom, ki stopicljajo za njimi.
Šarec pa je verjel, da lahko izsili predčasne volitve, da bi tako pohrustal Stranko modernega centra. Bolj kot okoli nekonsistentnega ideološkega koncepta stranke, ki jo tvorijo sirote LDS, je računal, da bo ljudi v svoji bližini uspel zadržati okoli svoje figure. A se je glede Zdravka Počivalška, novega vodje SMC, uštel. Slednji je storil verjetno edino, kar je lahko, da bi rešil svojo stranko: postavil jo je na sredino slovenskega političnega spektra in se pragmatično odločil za zavezništvo z do včeraj najhujšim nasprotnikom. Čeprav mu zavezništvo z Janšo ni prineslo vsega, kar si je želel, je vseeno dobil veliko. V zameno bo tako Janša lahko spet vodil EU, ko bo za predsedovanje na vrsti Slovenija. Za njegove nasprotnike to dejstvo ne šteje dosti, zanj pa veliko. Kot odločen in neupogljiv vodja se bo spet lahko pojavil na evropskem političnem parketu in znotraj Evropske ljudske stranke, kjer lahko računa na vrsto pomembnih zaveznikov, ne nazadnje na Viktorja Orbana, s katerim ga veže neskrita simpatija.
V dveh letih in pol Janši ne bo uspelo spremeniti Slovenije, a tokrat nemara niti nima takšnih ambicij. SMC, NSi (njegovi naravni zavezniki) in Desus (tradicionalni tampon desnih in levih koalicij, ki so mu omogočale ostajati v vladah), mu bodo dihali za ovratnik, on sam pa brez njihove podpore nima večine ne v vladi in ne v državnem zboru.
Težko je verjeti, da bi se karizmatični vodja desne sredine odrekel obrniti Slovenijo na glavo, vendar bo za tak globok odtis potreboval najmanj še en mandat. Če bo to hotel doseči, bo še enkrat potreboval pomoč istih “zaveznikov”, tistih, ki so mu državo danes potisnili v roke. Ne bo se mu treba hudo naprezati. Zadostovalo bo, če ne bodo dojeli, da antijanšizem danes v Sloveniji pač ni več dovolj. Veliko lažje je namreč lastne politike graditi na antijanšizmu kot pa na vsem tistem, kar država danes nujno potrebuje.