Neprijetni sopotniki

Če človek potuje, so sopotniki ali sopotnice neizogibni(e) in včasih bolj, včasih manj zaželeni(e) spremljevalci(ke) vsakega zaresnega potovanja. Pravzaprav je tisti začetni “če” odveč. Človek preprosto potuje. Vsako leto več in vsako leto dlje.

Pravzaprav bi naši vrsti, “človeku, ki ve” (sicer ne vedno in sploh ne vsega), lahko mirno dodali “in potuje”. Ali bi bili potemtakem Homo sapiens viator ali kako drugače, žal ne vem, saj moje znanje latinščine ne sega niti do konice mojega nosu oziroma nič dlje od najbolj preprostih rekov za vsakdanjo uporabo, tipa gaudeamus igitur ali divide et impera in alea iacta est.

Je pa tudi škodljivost stvar perspektive. Z vidika rastlin in živali je človek najbrž najmanj tako škodljiv, virulenten, kot vsi virusi skupaj.

Ne glede na moje neznanje latinščine pa ostaja dejstvo, da človek že od nekdaj neprestano potuje. Danes seveda veliko lažje, veliko pogosteje in vedno dlje. Pa še nekaj drži kot pribito, z izjemo najožjih znank (znancev), sorodnic (sorodnikov) ali sodelavk (sodelavcev), si sopotnic ali sopotnikov na potovanjih v večini primerov ne izbiramo sami. In pri tem seveda ne mislim samo na soljudi, s katerimi si delimo sedeže na letalu, ladji ali vlaku. Sploh ne.

Mislim predvsem na vse tiste slepe potnice in potnike, ki jih prinesemo s seboj na tisoč različnih načinov. Velikokrat hote, s semeni in rastlinami, ki bi jih radi posadili na vrt za hišo, s hišnimi ljubljenčki ali celo s hrano, ki nas bo doma spominjala na brezskrbne počitnice. Še večkrat pa se to zgodi nehote. Morda s peskom ali z zemljo, ki se še drži naše obleke in obutve, morda s spominkom. Morda pa preprosto s tem, da smo na nepravem mestu ob nepravem času, se nalezemo tega ali onega in to potem veselo nosimo s seboj. Pravzaprav na ali v sebi.

In po vsej verjetnosti ni bilo nič drugače z najnovejšim “žleht” mikroorganizmom, ki sliši - per modo di dire, seveda - na ime coronavirus. Le da je bilo v tem primeru očitno veliko ljudi na nepravem mestu ob nepravem času. Glede na to, da se je vse skupaj začelo na Kitajskem, se seveda ne moremo čuditi. Tam je vedno veliko ljudi vsepovsod, krajev pa tudi. Nepravi čas se pa tudi najde. Šalo na stran. Zadeva z najnovejšim virusom je seveda resna, koliko resna, si pa niti slučajno ne drznem soditi. In pri tem tudi izjave strokovnjakov ne pomagajo prav veliko, saj imajo tudi ti na resnost situacije in potrebo po zapiranju mest in meja nekoliko različne poglede. So si pa enotni v tem, da je tega coronavirusa težko zagrabiti za roge. In tudi to je razumljivo. Virusi so na planetu Zemlja že toliko časa, da so, kakor bi rekli, namazani z vsemi “žavbami”. Najbrž so bili tu že pred prvimi celicami ali pa takoj za tem. In v tem času so se prilagodili na vse živo. Dobesedno.

Ob tem, da jih je menda kakih pet tisoč različnih vrst, lahko napadajo tako bakterije kot tudi rastline in živali. Včasih z manj, v glavnem pa z bolj resnimi posledicami. In prav resne posledice so tiste, zaradi katerih so si ime virus tudi prislužili. Virus je namreč latinska beseda za strup ali pač kakšno drugo škodljivo snov. Škodljivo za človeka, seveda. In z vidika človeka tudi za rastline in živali. Je pa tudi škodljivost stvar perspektive. Z vidika rastlin in živali je človek najbrž najmanj tako škodljiv, virulenten, kot vsi virusi skupaj.

Oni dan sem bral o študiji, ki kaže na to, da grozi izumrtje pol milijona vrstam žuželk. Pozor - ne petsto tisoč osebkom, petsto tisoč vrstam! Osebkov se seveda ne da prešteti. So pa prešteli, koliko so vredni pridelki, ki jih z opraševanjem omogočajo žuželke. Do slabih šeststo milijard dolarjev letno. Nepredstavljivo. Tako kot so nepredstavljive posledice, ki bi jih izpad tolikšnega števila vrst imel navzdol in navzgor po prehranskem spletu. In če smo že pri nepredstavljivosti: na nenačelni strani Alp je bilo še pred dobrim letom nepredstavljivo, da bi lahko Ivan “Kranjski” Janez sestavil vlado. Tokrat mu bo, kot kaže, uspelo. Nepopustljivi virulentnosti navkljub. Matej “AmCham” Tonin je že njegov, s članstvom Nove Slovenije, z izjemo Ljudmile, pa tudi ne bo imel nikakršnih težav. Aleksandra “Saška” Pivec, novopečena predsednica Desusa (DESno Upogljiva Stranka) je ob intenzivni asistenci Tomaža “Urija” Gantarja in v skladu z dosedanjo prakso stranke brez težav zaorala brazdo v omenjena lanskoletna načela.

Nekaj malega težav bi se lahko pojavilo v Stranki Mlahavega Centra, kjer nekateri menijo, da se stolčkom navkljub ne gre udinjati velikemu osamosvojitelju in zvestemu prijatelju ter podporniku soseda Viktorja “Nova24” Orbana. A jih bo Zdravko “Termalni” Počivalšek že nekako prepričal. V trenutku, ko tu besedičim, so zadeve menda že “črno na belem” in če se ne zgodi kaj res nepredvidljivega, je “cvrta”. In kar je še najbolj zabavno, Ivan “Kranjski” Janez bo tako lahko čez dobrega pol leta že drugič predsedoval EU in urbi et orbi (še en iz moje skromne zakladnice preprostih rekov za vsakdanjo uporabo) s sopotnikom Mahničem razlagal svoje resnice o stanju na globoki strani Alp, s sopotnikom Dežmanom o tem, kdo je bil kdo in kdo s kom v drugi vseevropski moriji prejšnjega stoletja, in ne nazadnje, s sopotnikom Grimsom o podnebnih zablodah ter o ohlajanju planeta.

Sicer pa, če me spomin ne vara, je Ivan “Kranjski” Janez v svojem prejšnjem mandatu prvega ministra sončne strani Alp ukinil urad za podnebne spremembe, svet za trajnostni razvoj pri vladi in svet za varstvo okolja RS. Toliko o prioritetah in obetih na področju okolja in varstva narave na cvrti strani Alp v letu, ko mednarodna skupnost snuje nove cilje in načrte za obdobje po letu 2020 na področju ohranjanja biotske raznovrstnosti. Vključno z ohranjanjem prej omenjenega pol milijona vrst žuželk.


Preberite še


Najbolj brano