Diktatura politične korektnosti
“Ničesar več ne smem reči. Za dostop do vulve bom kmalu rabil pisno dovoljenje, vsak kompliment, ki ga izrečem ženski, je seksizem. Za pusta ne smem biti ne Cigan, pardon Rom, ne kurba, pardon spolna delavka, ne črnec, pardon temnopolta oseba, ne peder, pardon gej, ne Žid, pardon Jud, ne Indijanec, pardon ameriški staroselec. Da o vicih niti ne začnem,” mi je stisko nedavno zaupal prijatelj.
Ali torej res ničesar več ni dovoljeno izreči? Moramo biti vedno na preži, stalno paziti, kaj nam pade z ustnic, da koga ne prizadenemo? Postajamo v svobodnem svetu neskončnih možnosti izbire vse bolj ujetniki politične korektnosti? Pomehkuženja jezika in civilizacije? Jezikovne kastracije?
Postajamo v svobodnem svetu neskončnih možnosti izbire vse bolj ujetniki politične korektnosti? Pomehkuženja jezika in civilizacije? Jezikovne kastracije?
Zdi se, da so odgovori pritrdilni. Da popolne, neomejene, nebrzdane svobode v jeziku (v družbi) ni. In zdi se, da so za to razlogi. Razvojno civilizacijski.
Pa si za trenutek dovolimo umik od refleksnega občutka ogroženosti, ki nam je ob očitnem omejevanju svoboščin imanenten, in analizirajmo.
Najprej, kdo toži zaradi omejevanja svobode govora? Kakšen je njegov položaj v družbi, pozicija moči? Nad omejevanjem nebrzdane izreke o ženskih telesih, opažam, večinoma tarnajo moški, nad nezaželenostjo nazivanja gejev s pedri heteroseksualni moški, nad prepovedjo besede niger belci, nad zmrdovanjem zaradi nazivanja s Cigani Neromi. Ni tako? (Ja, poznate Roma, ki zase pravi, da je Cigan. O tem nižje.) Vidim vzorec: pripadniki družbene večine pogosto tožijo, ker manjšina zavrača imena, ki so jih izbrali zanje. Večine na poziciji moči. Večine, ki zastavlja norme (tj. pove, kaj je normalno) našega družbenega in političnega sistema. Večine, ki se trudi zase zagotoviti dostop do čim širšega nabora temeljnih človekovih pravic in svoboščin.
Naprej. Kaj sporočajo izbrana (politično nekorektna) poimenovanja? Kakšne lastnosti pripisujejo? Kakšna imena so to? Od prvega do zadnjega pejorativna. Slabšalna. Imena, ki označujejo manjvrednost. Niger. Peder. Kurba. Narkoman. Čefur. Baba. Revež. Manjvrednost vedno pomeni vsaj dvoje: podrejenost in nezaželenost. Škodljivost. Kaj naredimo s škodljivci?
Kaj torej sporočamo, ko ta imena izrekamo brez dlake na jeziku? Ko prostodušno povemo “tako kot je”? Ko jih reproduciramo? Kaj sporočamo, ko se za pusta napravimo v črnca? Kako ga zaigramo? Kako prikazujemo Rome? Migrante? Kitajce? Katere njihove stereotipne lastnosti izpostavimo v pustni šegavosti in norčavosti?
Če združimo: kaj se zgodi, ko to stori javna oseba, ki ima moč odločanja? Učitelj, župan, poslanec, premier? Je enako, kot če se politično nekorektno izreka “pinco pallino”? Ima enak učinek? Enako moč?
Še najpomembnejše: kako politično nekorektna poimenovanja doživljajo poimenovani? Kaj doživljamo, ko nas nekdo ponižuje? Iz prve roke: boli. Ko umaknemo masko neustrašnosti in neprizadetosti, ki je naš temeljni preživetveni mehanizem, potem lahko izrečemo: boli. Nihče ne želi biti imenovan z imeni, ki ga označujejo kot družbeno zlo. Ki mu pripisujejo podrejen položaj. Položaj, iz katerega se ne more izviti in ki mu zaznamuje življenje. Ne boli užaljen ego, boli, ker je nasilje in ker je sistemsko.
Mar nismo rekli, da bomo ravnali drug z drugim kakor bratje, da bomo ljubili svojega bližnjega kot samega sebe? Mar nismo rekli nikoli več? Ko človek reče boli, ni najnormalnejši odziv, da nehaš?
Toženje nad trpljenjem zaradi diktature politične korektnosti se tako vse bolj zdi nostalgija po časih, ko je bilo toleriranje nasilja normalno. Izgovor za normalizacijo nasilja. Utrjevanje hegemonije večine.
P.s.: Zakaj nekateri Romi sebi pravijo Cigani? Ker gre za upor proti avtomatizmu, da je Cigan zlo. Za subverzijo, ki včasih lahko pripelje do nevtralizacije izraza. Za preživetveno strategijo. Za cinizem. In predvsem, ker lahko. Ker gre za samoidentifikacijo. Sebi lahko rečem, kot želim. To je moja eksluzivna pravica. In ne pravica drugih.