Okoljska sprenevedanja
Imamo celo vrsto okoljskih težav, ki sistemsko niso rešene ali jih sistem ne rešuje oziroma ne more rešiti ustrezno, ker smo priča zakonodaji, ki v teoriji pravi eno, praksa na terenu pa kaže drugačno sliko. Tudi zato, ker je marsikje odpovedal nadzor ali pa zdrava pamet.
Spopadamo se z gorami odpadne embalaže, tudi zato, ker embalažnina še vedno ni ustrezno plačana. Toda - ali se ob tem vprašamo tudi, kaj smo pripravljeni narediti sami, zato da ti kupi smeti ne bodo zgolj še višji. Podnebne spremembe so tudi naša realnost, a se obnašamo, kot da se nas ta globalni problem neposredno ne tiče. Imamo težave z onesnaženim zrakom, a se ne sprašujemo kaj dosti o načinu našega ogrevanja niti o pogostosti uporabe avtomobila. Imamo vse bolj onesnaženo (kraško) vodo. In ker se iz kraških vodonosnikov oskrbuje približno polovica Slovenije, bi se nad tem morali resno zamisliti; kot posamezniki in kot država, ki je pravico do pitne vode zapisala celo v ustavo, kar pa nam samo po sebi ne bo pomagalo.
In dokler je voda očitno prepoceni, se ne sprašujemo o tem, ali je res potrebno, da v odtok spuščamo vse tisto, kar spuščamo.
Očitno je namreč, da smo z vodo, v kateri se zrcali naš odnos do okolja, v tolikšni meri izgubili stik, da jo jemljemo kot samoumevno dobrino. In dokler je voda očitno prepoceni, vsaj tista iz pipe, se ne sprašujemo o tem, ali je res potrebno, da v odtok spuščamo vse tisto, kar spuščamo, in se sprenevedamo, da ne bo prišlo - nazaj. In s prstom kažemo na vplive industrije, kmetijstva, prometa, odlagališč odpadkov, vojske ... A svojevrstna ironija je, da smo na krasu prav prebivalci postali največji onesnaževalec lastne vode. In to - da je ironija še večja - s pomočjo z evropskim denarjem zgrajenih čistilnih naprav, kakršne ne sodijo na kras in zato ne delujejo ustrezno. In ki so, kot je del stroke opozarjal že od začetka, več koristi kot okolju prinesle gradbenim lobijem, in potrdile, da evropski denar ni vselej tako “poceni”, kot se morda zdi, če ga ne uporabimo pravilno.
Na vseh omenjenih okoljskih področjih so na drugi strani resni interesi kapitala ali politike, ki pogosto - če ne praviloma - prevladajo nad interesi prebivalstva. A se jih žal začnemo dovolj dobro zavedati, kot recimo kaže primer Anhovo, šele takrat, ko kot občani občutimo neposredne vplive na svoje življenje in zdravje. Takrat pa je v veliki meri že prepozno.