Politični 007 vrtiljak
V dneh, ko politična kupčkanja in preračunavanja o morebitnem oblikovanju nove vlade potekajo bolj ali manj skrita pred očmi javnosti, je za razburkano dogajanje poskrbela komisija za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb (Knovs). Torkov nenapovedan nadzor treh njenih članov nad delom nacionalnega preiskovalnega urada in kriminalistične policije je sprožil burne odzive.
Pravzaprav ni pomembno, čigava je bila na dan, ko je bil predsednik komisije Matej Tonin v tujini, zamisel o izrednem nadzoru. Bolj pomembno je, kaj jo je (domnevno) sprožilo: poročanje nekaterih medijev blizu SDS o domnevni vohunski mreži, ki naj bi jo vzpostavljal državni sekretar v kabinetu predsednika vlade v odstopu Damir Črnčec. Mreža naj bi domnevno zbirala podatke o politikih iz vrst SMC, Desusa in SAB, torej (še) koalicijskih, ter njihovih družinskih članih. V tej teoriji zarote ni omenjena stranka NSi, ki, tako kot SMC in Desus, sodeluje z Janezom Janšo v pogovorih o oblikovanju nove vlade, medtem ko SAB ne sodeluje.
Gre za odvračanje pozornosti od pravih težav, s katerimi se država sooča, ter priprave na zamenjave morebitni novi vladi nevšečnih ljudi.
Se je država znašla v izrednem stanju? Tezi je težko pritrditi. V resnici gre le za umazan boj za oblast, ki ne izbira nobenih sredstev. Tudi s poskusom rušenja pomembnih državnih podsistemov in bolj ali manj neprikritimi grožnjami vodstvu policije. In gre za odvračanje pozornosti od pravih težav, s katerimi se naša država sooča, ter priprave na zamenjave morebitni novi vladi nevšečnih ljudi.
Že poskus, da bi trojica članov Knovsa vpogledala v konkretne operativne zadeve in podatke o konkretnih ljudeh, je svetlobna leta daleč od pristojnosti komisije. Grožnje podpredsednika Knovsa Žana Mahniča iz vrst SDS generalni direktorici policije, naj pomisli na svojo prihodnost, ker ni želela posredovati podatkov, za katere komisija ni pristojna, pa res spominjajo na neke druge čase. V kakršnemkoli kontekstu že so bile besede izrečene. Pa tudi na poskus politizacije represivnega aparata, o kateri v zrelih demokratičnih državah ne bi smeli niti sanjati, kaj šele razmišljati. Zagotovila policijskega vodstva, da policija ni dislocirana enota kateregakoli politika ali politične organizacije za izvrševanje njihovih naročil, bodo vsaj pri delu politike naletele na gluha ušesa. Zlasti pri tistem, ki svoj politični diskurz utrjuje z diskreditacijo vsega in vseh, ki si upajo razmišljati drugače.