Moč gledališke iluzije

Pirandellova igra Šest oseb išče avtorja je v začetku februarja v novogoriškem gledališču doživela odmevno premiero v režiji Paola Magellija. Dramaturginja uprizoritve Željka Udovičić Pleština je svoje razmišljanje v gledališkem listu naslovila Metateatralna drama absurda. V nadaljevanju objavljamo odlomek.

Znano je, da nobelovec Luigi Pirandello, ki je bil rojen v Agrigentu na Siciliji 28. junija 1867 v družini premožnega industrialca in umrl 10. decembra 1936 za tedaj neozdravljivo pljučnico, sodi med najpomembnejše italijanske književnike moderne dobe. Ko mu je Švedska akademija leta 1934 podelila Nobelovo nagrado za književnost, to ni pomenilo le krone njegovega dela in književnega opusa, marveč je tudi potrdilo njegov nesporni položaj med klasiki svetovne dramatike. V obrazložitvi je bilo navedeno, da je nagrado prejel zaradi “pogumnega in duhovitega oživljanja dramske in odrske umetnosti”.

V našem gledališkem dialogu z Luigijem Pirandellom, piscem in mislecem, ki je s svojim delom dodobra zamajal temelje dotedanjih dramskih konstrukcij in ustaljenih odrskih struktur, se odpirajo vprašanja, ki se še danes dotikajo naše negotove, pod vplivom časa in okoliščin razbite eksistence - vprašanja o možnosti spoznanja lastnega obstoja v nerazumljivi in neujemljivi stvarnosti, o iskanju in opredelitvi resnice v času, ki se resnice boji, o poskusu upora, o samoti in nezmožnosti komunikacije ...

“V današnjem času mnoštva vzporednih spletnih življenj in resničnostnih šovov je prav ta problem potenciran do neslutenih razsežnosti, kar nam daje možnost, pa tudi dolžnost, da se vprašamo, kaj je realno in kaj ni, kaj je resnica in kje jo lahko najdemo, kako naj prepoznamo njen pravi obraz.”

Čarovnik besede

Ustvarjalcem predstave je takšen raziskovalni sprehod po diskurzivnih stezah drame Šest oseb išče avtorja (Sei personaggi in cerca d'autore) omogočila predvsem ena od obsesivnih tem tega čarovnika pisane besede - problem trenja med fikcijo in resničnostjo, narava odnosa med umetnostjo in življenjem, med realnim in možnim. Pirandellova obsedenost s to temo je bila opazna že v romanu Rajnki Matija Paskal. Že takoj po izidu mu je prinesel družbeno priznanje, svetovno slavo pa si je vendarle prislužil predvsem s svojim dramskim opusom, s katerim je poleg avtorjev, kot sta bila Henrik Ibsen in August Strindberg, odločilno vplival na razvoj moderne drame. V tem opusu izstopa predvsem drama Šest oseb išče avtorja, ob njej pa tudi Nocoj bomo improvizirali in Henrik IV.

Svojo najbolj znano dramo je Pirandello napisal leta 1921 in še istega leta je bila prvič uprizorjena. Lahko rečemo, da je bilo prav leto 1921 leto velikega uspeha pisca in drame Šest oseb išče avtorja. Delo je bilo prvič uprizorjeno 10. maja tega leta v rimskem gledališču Teatro Valle, 27. septembra pa še v milanskem Teatru Manzoni. Istega leta je pri založbi Bemporad iz Firenc izšla tudi prva tiskana izdaja drame. Leto zatem je bila drama prvič uprizorjena še na tujem, najprej v londonskem Stage Societyju in nato v Franciji.

Revolucionarna novost

Ni pa bilo vse tako preprosto, kot je ostalo zapisano v zgodovini dramske književnosti. Revolucionarna prizadevanja so namreč le redko deležna splošnega razumevanja in podpore. Takšna je bila v tistem času tudi usoda gledališča absurda, tako da sta imeli tako publika kot kritika o Pirandellovem delu deljena mnenja. Medtem ko so nekateri menili, da je delo popolnoma nerazumljivo in konfuzno, so drugi v njem odkrili pravo umetnost.

Na premieri je bilo iz občinstva slišati celo glasno negodovanje in vzklike: “Manicomio!” (Norišnica!) Na srečo se je gledališki okus z leti počasi spremenil, tako da je občinstvo dramo postopoma sprejemalo vse bolje. Pa vendar se je Pirandello odločil, da leta 1925 v tretji knjižni izdaji drame nekoliko podrobneje pojasni ideje, ki jih je želel v njej predstaviti, ter razloži njeno strukturo.

Nenavadno srečanje

Gre za metateatralno dramo absurda, ki govori o srečanju in odnosih med avtorjem, njegovimi dramskimi liki in gledališkimi profesionalci. Njihovi odnosi prehajajo iz tragedije v komedijo in nazaj. Na tej poti se prepletata iluzija in resničnost, vendar vse dele poti - in torej tudi predstave - v resnici povezuje trdna notranja logika, tako da dramsko dogajanje v nobenem trenutku ne postane kaotično. Vseeno pa je Pirandellova drama za okus tedanje publike pomenila veliko spremembo in dolgo je trajalo, da so jo gledalci sprejeli.

Pirandellovi dramski liki so torej že davnega leta 1921 stopili na pot iskanja avtorja in je niso zapustili vse do danes. Na tej poti so prispeli tudi do nas, z odločnim korakom stopili na naš oder in na njem postavili vprašanje o odnosu, pravzaprav o kroničnem razkolu med fikcijo in realnostjo, ki je bil v ospredju že v Pirandellovem izvirniku. V današnjem času mnoštva vzporednih spletnih življenj in resničnostnih šovov je prav ta problem potenciran do neslutenih razsežnosti, kar nam daje možnost, pa tudi dolžnost, da se vprašamo, kaj je realno in kaj ni, kaj je resnica in kje jo lahko najdemo, kako naj prepoznamo njen pravi obraz.

---