Moški, ki se bo v sredo veselil zmage
Novega hrvaškega predsednika, moškega, ki bo naslednji teden slavil svojo volilno zmago, sta ustvarila dva druga moža. Prvi, Ivica Račan, je mrtev, drugemu, Ivu Sanaderju, prav v teh dneh ponovno sodijo in ni mrtev. Siv v obraz, z velikimi podočnjaki pod očmi, ponovno prosi sodnike, naj mu med procesom omogočijo kratke sprehode, saj zaradi bolečin ne more sedeti. Videti je neskončno utrujen ter odsoten.
In ta utrujenost vsaj na videz izgine, ko sodnikom razlaga, da denarja, ki so ga pobirali kot svojevrsten davek za politično zaščito, ni odtujeval on sam, temveč je bil namenjen delovanju vzporedne hrvaške države. Prav ta drugi, recimo mu “zaprti predsednik”, je pred toliko leti, ko je tudi sam začenjal svoj politični vzpon, izbral mladega diplomanta zagrebške pravne fakultete, Zorana Milanovića, kot enega izmed tistih, ki mu lahko pomagajo pri načrtu novega oblikovanja države. Resda Milanović - sedaj mu recimo “evropski predsednik” - v tistem času ni imel zadostne politične moči, da bi ga Sanader takoj promoviral kot novega voditelja, jo je pa imel prav toliko, da ga je vključil v skupino mladih državnih upov, ki mu bodo pomagali Hrvaško pripeljati v Evropsko unijo.
V torek, 18. februarja 2020, bo Zoran Milanović slovesno prisegel kot novi predsednik Republike Hrvaške. Ivica Račan počiva na zagrebškem pokopališču Mirogoj. Ivo Sanader ostaja v zaporu.
To je bil namreč čas vladavine Franja Tuđmana, ko so Sanaderja, ki je vodil njegovo pisarno, ne samo zalezovali in tajno opazovali, temveč iz delcev poznanega oblikovali njegov izmišljen osebnostni profil in ga uslužnostno prodajali Tuđmanu. Sanaderja so obtožili, da je homoseksualec, saj so vedeli, da je prav ta osebnostna oznaka tista, ki bo prepričala Tuđmana. Če bi morali spati pri takšni ženi, kot jo ima on, bi verjetno tudi vsak izmed nas izbral lepe fante, so mu prišepetavali. Tuđman je Sanaderja umaknil iz svojega predsedniškega urada nazaj v vladne službe. Tam je izbiral najboljše študente univerze v Zagrebu ter jih zaposlil v službah hrvaškega zunanjega ministrstva. Tudi Zorana Milanovića.
Sanader je znal preživeti, po Tuđmanovi smrti je prevzel največjo hrvaško politično stranko in tudi oblast. Postal je novi vladar. Monarh. In znova začel govoriti o Evropi. V različnih tujih jezikih je znal izbirati tiste obljube, ki so jih na najbolj vplivnih evropskih dvorih želeli slišati. Bil je uspešen. Račan, predsednik hrvaških Socialnih demokratov, vodja opozicije, mu je ponudil bratenje, svojevrsten dogovor o sodelovanju pri vstopu v Evropsko unijo. Kazalo je dobro. Vladar in šef opozicije sta se dogovarjala. Dokler ga ni Sanader v eni izmed parlamentarnih razprav označil za starega komunista. Ne več za svojega evropskega partnerja, ne kot vodjo opozicije, temveč za politično zgubo. Njuna komunikacija se je prekinila. Toda Milanović je ostal.
Račan se je odločil, da bo oblikoval tako imenovano vlado v senci. Milanović je takrat, leta 2004, imel dobrih 36 let. Ocenil je, da lahko Račan zmaga na novih parlamentarnih volitvah. Račan je zmagal, prevzel oblast in iskal poti, kako Hrvaško potisniti v Evropsko unijo. Potreboval je dve veliki soglasji. Prvo s Carlo del Ponte, glavno tožilko mednarodnega sodišča za vojne zločine, storjene na ozemlju bivše Jugoslavije, in drugo s predsednikom slovenske vlade Janezom Drnovškom. Del Pontejeve in njenih zahtev po izročitvi hrvaških generalov, tudi Anteja Gotovine v haaške zapore, se je ustrašil. Verjetno so mu tudi grozili.
Sporazum z Drnovškom o odprtih mejnih vprašanjih med državama je skušal potrditi. Najprej ga je parafiral, nato so ga zopet ustrahovali. Da je političen mrlič, če se mu ne odpove. Eden izmed glasnikov neprijetnih sporočil je bil tudi njegov izbranec Milanović. Račan je kmalu umrl. Oblast v stranki je prevzel Milanović. Eden od starih in vplivnih članov, Zdravko Tomac, je ocenil, da je verjetno istočasno prevzel tudi, kot pravi, “partijsko zlato”, denarni črni fond stranke.
Kakorkoli, Milanović je konec novembra 2007 izgubil že dobljene volitve. Vlado je ponovno sestavil njegov prvi politični oče Ivo Sanader. Strankarski kolegi so ga omalovaževali z ocenami, da je Račan, njegov drugi politični oče, uspel leta 2000 zgolj s 44 poslanskimi mandati oblikovati vlado, da pa njemu, Milanoviću, leta 2007 ta podvig ni uspel s 56 mandati. Ostal je v opoziciji.
Takrat je Hrvaška ponovno potrebovala Slovenijo. Sanader je vedel, da bo brez soglasja Slovenije čakal na članstvo v EU skupaj s Srbijo in ostalimi državami bivše Jugoslavije. Sporazum o meji, ki sta ga parafirala Račan in Drnovšek, je bil potisnjen v pozabo, prav tako, kot so bili izničeni spomini na dolgotrajna pogajanja predsednika hrvaške vlade Nikice Valentića in Drnovška. Zato je Sanader začel novi krog pogovorov o ureditvi odprtih vprašanj med državama s takratnim predsednikom slovenske vlade Janezom Janšo.
29. avgusta 2007 sta imela sestanek na Bledu. Takrat je hrvaški premier predlagal, da se po tem, ko so bila neuspešna vsa bilateralna pogajanja med državama - Hrvaška jih je vedno tik pred zaključkom vsakič odpovedala -, odločitev o mejah med državama prepusti mednarodnemu arbitražnemu sodišču. Takrat na Bledu je Janša vztrajal na ključni zahtevi, naj se o meji odloča po načelu pravičnosti, ex aeque et bono. Diplomati Svetega sedeža so to prevedli v zahtevo, naj mednarodni sodniki iščejo rešitve, ki bodo poleg mednarodnega prava sledile načelu pravičnosti, fair and just. Sanader je, tudi zaradi Vatikana, pristal na Janšev predlog. Obenem pa - takrat je imel odprta vsa mednarodna vrata odločanja - naročil, naj v zagrebških delavnicah začnejo ponarejati dokumente in zemljevide, ki bi dokazovali hrvaško lastništvo nad Jadranskim morjem. Sledil je doktrini, bila je že iz časa Franja Tuđmana, da ima Hrvaška na Jadranu dominanten položaj, ki si ga lahko deli le z Italijo. Da je torej potrebno Slovenijo, Bosno in Hercegovino ter Črno goro prikazati kot države, ki želijo ukrasti hrvaško lastnino.
Jadranka Kosor, ki je prevzela hrvaško vlado po nepričakovanem Sanaderjevem odstopu, je 11. septembra 2009 poslala evropskim oblastem posebno pismo, s katerim se je odpovedala vsem ponarejenim sporočilom o poteku meje s Slovenijo in jih označila kot neveljavne. Z Borutom Pahorjem, takratnim predsednikom slovenske vlade, je želela podpisati sporazum o arbitraži. Prepričala ga je, da so njena predsedniška zagotovila zadostno jamstvo, da bo Hrvaška spoštovala vse odločitve arbitražnega sodišča, in naj zato Slovenija še pred sodniško odločitvijo odpre vrata Hrvaški v EU. Milanović, bil je šef opozicije, je sporazum Pahor-Kosor označil za nesporazum in pravno napako, ki ga je potrebno zavreči. To so bili prvi znaki, da Hrvaška išče poti za izstop iz sporazuma o arbitraži.
Lani decembra je Milanović kot volilni kandidat za novega hrvaškega predsednika napovedal, da želi izboljšati odnose z Slovenijo. V torek, 18. februarja 2020, bo slovesno prisegel kot novi predsednik Republike Hrvaške. Ivica Račan počiva na zagrebškem pokopališču Mirogoj. Ivo Sanader ostaja v zaporu.