Sodstvo si želi boljših zakonov

Sodišča so lani izrekla 423 obsodilnih sodb zaradi prepovedanega prehajanja državne meje. Še leta 2017 je bilo obsodb iz tega naslova 51, leta 2015 pa 23. Sistem bi veljalo popraviti, tako da bi v teh zadevah lahko sodilo več sodnikov, a do zdaj za to ni bilo politične volje. Zakonodajna veja oblasti sodstvu ne pride naproti tudi na drugih področjih.

 Foto: STA
Foto: STA

LJUBLJANA > Zaradi izjemnega porasta migracij in različnih kaznivih dejanj, povezanih z njimi, se je lani podaljšal povprečni čas sojenja v kazenskih zadevah. “Gre tudi za tujce, ki so kot izvrševalci povezani s temi kaznivimi dejanji,” razmere povzema predsednik vrhovnega sodišča Damijan Florjančič.

Del rešitve bi bila uvedba enovitega sodnika

Težava je večplastna; število priprtih se je povečalo do te mere, da pravosodni policisti ne zmorejo zagotoviti vseh spremstev na sodišča, zato sodišča postopkov včasih ne morejo izpeljati. Rešitve so iskali z zaslišanji prek videokonferenc ali zaslišanji v zaporih, vendar ti niso primerno okolje za izvrševanje postopkov, opozarja Florjančič.

892 sodniških mest je bilo lani v slovenskem sodstvu

Sodstvo se s tolikšnim pripadom zadev iz naslova nezakonitega prehajanja meje in ozemlja Slovenije stežka sooča tudi zaradi pomanjkanja okrožnih sodnikov. Okrajni sodniki se nočejo seliti med okrožne, zato so si na vrhovnem sodišču veliko obetali od spremembe sodniške zakonodaje. Ta bi uvedla enovitega prvostopenjskega sodnika, brez delitve na okrajnega in okrožnega. Na takšen način bi prvostopenjske sodnike lažje razporejali na področja, kjer jih primanjkuje.

Pri uveljavljanju zakonskih sprememb pa je sodna veja oblasti odvisna od ostalih dveh. Čeprav je ministrstvo za pravosodje lani že pripravilo skoraj v celoti usklajene spremembe sodniške zakonodaje, ta še vedno ni sprejeta. V sedanji politični situaciji teh sprememb zagotovo še nekaj časa ne bo.

Damijan Florjančič, predsednik vrhovnega sodišča

“Če sodne poti ne bodo učinkovite, se bo spet s prstom kazalo na sodno vejo oblasti.”

Parlament sprejme, sodstvo je grešni kozel

Ob včerajšnjem začetku sodnega leta ter predstavitvi rezultatov dela sodišč v letu 2019 in načrtov za leto 2020 je Florjančič kritiziral tudi to, da zakonodajna veja oblasti včasih sprejema s sodstvom neusklajene zakone. Eden od takih je zakon, namenjen urejanju sodnega varstva pravic nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank. “Na sodstvo je dobesedno zvrnil potencialno takšno količino gospodarskopravdnih zadev, ki jih vse slovensko sodstvo na tem področju sicer prejme v približno 19 letih,” je opozoril predsednik vrhovnega sodišča.

Okrožno sodišče v Mariboru, ki je določeno kot izključno pristojno za vodenje teh sodnih postopkov, bi lahko prejelo več kot 100.000 novih zadev. Postopki bi se do izdaje pravnomočne sodbe lahko vlekli tudi desetletje. “To ni učinkovito sodno varstvo,” opozarja Florjančič.

Sodstvo na to opozarja, ker noče biti grešni kozel. “Če sodne poti ne bodo učinkovite, se bo spet s prstom kazalo na sodno vejo oblasti,” se zaveda predsednik. Podpredsednik vrhovnega sodišča Miodrag Đorđević predlaga, da bi v teh postopkih omogočili kolektivne tožbe, morda pa tudi uporabo vzorčnega postopka, po katerem bi se reševalo zadeve tožnikov, ki bi se za tožbo odločili naknadno.

Milijoni za najemnine

Nerazumevanje oblasti se kaže tudi pri nalaganju novih obveznosti sodiščem. Lani se je, denimo, povečal seznam nalog upravnega sodišča, ki je po novem pristojno za zagotavljanje pravnega varstva v postopkih javnega naročanja. Sodišča so lani prevzela tudi družinsko področje. Z začetkom uporabe družinskega zakonika na okrožnih sodiščih se je za 70 odstotkov povečalo število novih družinskih zadev, bolj nepričakovano pa je bilo kar 190-odstotno povečanje števila nepravdnih zadev.

Ob vsem tem ostaja neustrezno urejen plačni položaj sodnikov, na opozorila o prostorski stiski slovenskih sodišč pa se po Florjančičevih besedah pristojni niti ne odzivajo. Sodstvo tako plačuje po štiri milijone evrov na leto za najemanje prostorov, od tega 3,2 milijona v Ljubljani. “Tukaj gre pa res davkoplačevalski denar v nič,” opozarja Florjančič.


Najbolj brano