Nina Ukmar: “Vsakega obiskovalca smo nevarno in obupano veseli”

Nina Ukmar je direktorica sežanskega Kosovelovega doma. Ob slovenskem kulturnem prazniku je z nami delila nekaj misli o kulturi.

O denarju

“Da sredstev ni, je vedno najpriročnejši odgovor in to v vseh časih. Vem, da živimo v različnih svetovih, a ne morem se znebiti občutka, da nas imajo za boeme in sanjače. Na nacionalni ravni nas upravičeno lahko skrbi centralizacija programskih in projektnih sredstev. Večni izziv so mlada občinstva, v starosti nad 12 let. V vseh kulturnih domovih, katerih delovanje bolje poznam, je potreba po kadrovskih okrepitvah za izvajanje tako raznolikih dejavnosti. Če kje, potem je v kulturi udomačena prekernost. Kultura je na trgu in kultura se v neoliberalizmu nenehno bojuje za ta trg, toda čudežev se v sistemu, ki ljudi izčrpava in poneumlja, ne da delati. Zato smo vsakega obiskovalca nevarno in obupano veseli. Malo za hec in malo za res.”

O kulturnem evru

“Ne zavidam niti ministru in niti njegovim sodelavcem, saj je potreb seveda veliko več kot sredstev. Škode, ki so jo povzročili z nekaterimi ukrepi pred leti, kaže zobe (in dlesni) in zagotovo je ne bo mogoče povsem popraviti, poleg tega je tu še prepotrebna digitizacija dediščine, ki že predolgo čaka, da pride vrsta nanjo. Verjamem, da bo vsak vložen evro obrodil sadove. Držim pesti, da se okrepi področje filma, po celotni verigi - od ustvarjalcev do reprodukcije in prikazovanja. Zavod Aipa, Slovenski filmski center (SFC) in društvo slovenskih filmskih producentov so spodbudili raziskavo, da bi prikazali ugodnosti, ki jih prinaša državi filmska umetnost. Film je po besedah direktorice SFC edina umetnost, ki od vsakih 100 evrov vrne 40 evrov v proračun in to ne glede na to, ali gre za tuja ali domača vlaganja. V praksi to pomeni, da se od petih milijonov evrov, ki jih naša država nameni filmu, v državni proračun vrneta kar dva milijona. Vsak vložek v filmsko in avdiovizualno področje je investicija v razvoj.

O uspešnosti “na trgu”

“Menim, da smo večinoma 'na trgu' kar uspešni, nekje 30% prihodkov pridobimo 'od zunaj'. Pri ohranjanju ravnovesja je pomembno, da ne pozabimo (in naši ustanovitelji takisto), kaj je vloga in kje je mesto javnega interesa v kulturi. Osebno imam precej preprost model, kako ravnati s programskimi sredstvi: razdelijo se v nekem razmerju na razstavno, filmsko dejavnost in abonmajsko dejavnost, pri čemer je potrebno paziti, da pokrijemo vse starostne skupine obiskovalcev in vsa področja ustvarjanja. Posebna skrb je namenjena kulturno-vzgojnim programom in del sredstev gre za poletne aktivnosti, ki so v večini brezplačne za obiskovalce. Ponudba bolj komercialnih vsebin, ki se lažje prodaja, je navadno pri nas v domeni zunanjih organizatorjev, ki najemajo prostore. S tem krijemo zahtevnejše vsebine ali denimo poletne vsebine, ki skoraj praviloma ne prenesejo vstopnine. Tako je volk sit in koza cela.”

O občinstvu

“Pritegovanje občinstva je svojevrsten ples, kjer kultura in oglaševanje plešeta v ubranem koraku. Vsak dogodek pri nas je praviloma edinstven in neponovljiv in terja drugačen pristop, prav tako pa ima svojo ciljno skupino, ki ji je (vsaj v osnovi) namenjen. Ker so sredstva seveda omejena, je potrebno iskati maksimalne učinke, ki jih z njimi lahko dosežemo. Fino je, če smo pri tem lahko še inovativni, a vedeti moramo, da pri tem 'tekmujemo' tudi z drugimi dejavnostmi, ki jih ljudje še izbirajo v prostem času. Težave pri uravnoteženi in ciljni promociji imamo predvsem kulturni domovi zaradi vse večje količine raznovrstnih dogodkov. Nimam predsodkov proti sodobnim tehnologijam, dejstvo pa je, da terjajo nekoga, ki se cel čas ukvarja z njimi.”

---