Hoja na robu ravnovesja

V zadnjem tednu smo v Primorskih novicah kar dvakrat izpostavili vprašanje posegov v naravo, ki bi po mnenju nekaterih prinesli večjo varnost in do določene mere večje zadovoljstvo ljudi ter zaščitili ali izboljšali infrastrukturo, po mnenju drugih pa škodovali varovanim habitatom in rastlinskim ter živalskim vrstam v njih. Prvič v primeru nadomestne ceste na planini Mangart, tokrat pa v primeru protipoplavnih ukrepov in načrtovanih vzdrževalnih del v potoku Močilnik v vipavski občini.

Kot v večini podobnih primerov enoznačnega odgovora o tem, katera stran ima prav, ni. Vsaka ima razloge za razlago, ali naj pomembnost posega za človeka prevlada nad varovanjem narave ali obratno. K temu so pripomogle številne napačne odločitve in tudi nestrokovni posegi v preteklosti, žal največkrat v škodo narave. Tudi v Vipavski dolini, kjer se je s širitvijo naselij in z gradnjo infrastrukturnih objektov kljub nestrinjanju naravovarstvenikov že posegalo na zavarovana območja in v življenjsko okolje zaščitenih rastlinskih in živalskih vrst.

Vsaka stran ima razloge za razlago, ali naj pomembnost posega za človeka prevlada nad varovanjem narave ali obratno.

V tej luči naravovarstvenikom ne gre zameriti, da zdaj z velikim zadržkom gledajo na predlagana vzdrževalna dela v rečnem koritu Močilnika, s katerimi bi po njihovem mnenju poslabšali stanje že tako ogroženih ribjih vrst, ki so se za razliko od drugih okolij tu še uspele obdržati in jim zdaj namenjajo tudi posebno pozornost v okviru mednarodnih projektov.

A vendarle je velika razlika med načrtovano gradnjo dostopne ceste na planini Mangart in deli v Močilniku. Prva bi nedvomno pomenila večji poseg v naravo, v imenu, kot pravijo zagovorniki poti, boljše dostopnosti in varnosti obiskovalcev, če že ne udobja. Z drugimi pa bi poskrbeli, da bi na dobrih treh kilometrih potoka iz že regulirane struge brez gradbenih posegov zgolj odstranili naplavine, plavje in zarast in zagotovili, da visoke vode Močilnika ob dolgotrajnem dežju ne bi več poplavljale cest, poslovnih objektov in kmetijskih površin ter povzročale milijonske škode. In to tako, da bodo primorska podust, pohra, grba in laški piškur preživeli.

V tem krhkem ravnovesju je težko postaviti ločnico, do kod lahko človek poseže, da ne bo povzročal dodatne škode, a včasih ne gre drugače.


Preberite še


Najbolj brano