Sin se domov vrne na smrt bolan ...

Dialog je po definiciji pogovor med dvema ali več osebami. Dialogi pa se v monologe večkrat spremenijo v predstavi Samo konec sveta, ki jo bodo drevi ob 20.30 v režiji Vladimirja Jurca premierno uprizorili na velikem odru Slovenskega stalnega gledališča Trst.

V predstavi Samo konec sveta igrajo (z leve) Tina Gunzek, Sara Gorše,  Maja Blagovič,  Primož Forte in Romeo Grebenšek.  Foto: FotoDamj@n
V predstavi Samo konec sveta igrajo (z leve) Tina Gunzek, Sara Gorše, Maja Blagovič, Primož Forte in Romeo Grebenšek.  Foto: FotoDamj@n

TRST > Pomanjkanje komunikacije, nesposobnost poslušanja in dolgoletne zamere so v osrčju drame Samo konec sveta, ki jo je znani francoski dramatik Jean-Luc Lagarce (1957-1995) napisal leta 1990.

Dolgoletna želja

Režiser predstave Samo konec sveta Vladimir Jurc, dolgoletni član igralskega ansambla SSG, je na tiskovni konferenci dejal, da mu je tekst neke noči v zgodnjih devetdesetih letih na gostovanju v Pratu izročil direktor beograjskega Bitefa Jovan Ćirilov (1931-2014). Besedilo francoskega dramatika, ki je le malo pozneje pri 38 letih umrl za posledicami aidsa, ga je takoj prevzelo, dolgo si ga je želel postavil na oder, priložnost pa je dobil z novim umetniškim vodjo in direktorjem Danijelom Malalanom.

Razstava plakatov Andreja Pisanija

Drevi ob 20. uri, pred premiero predstave Samo konec sveta, bodo v preddverju tržaškega kulturnega doma odprli razstavo JUMBO - Ko gledališče zaživi na zidovih mesta. Predstavil se bo tržaški grafični oblikovalec Andrej Pisani (Sintesi HUB), že 15 let tesno povezan z delovanjem tržaškega gledališča. “Dober gledališki plakat ni fotografija ali ilustracija dogajanja na odru, temveč socialna, politična, filozofska ali 'preprosto' estetska, strnjena poanta dramske pripovedi, ki jo upodablja,” poudarja Pisani in dodaja, da je posebnost slovenskega gledališča, ki ga loči od italijanskih, “razprt pogled na širok prostor”, ki naj bi se odražala tudi pri oblikovanju podob, “tako pri likovnih in kulturnih namigih kot ob uporabi pripovednega sloga, ki hoče biti igriv, nepredvidljiv, tudi hudomušen”, izziv pa je seveda tudi dvojezičnost.

“Sem otrok Slovenskega mladinskega gledališča v Ljubljani, kjer smo gojili skupinsko delo, in tudi predstava Samo konec sveta je rezultat skupinskega dela in velike mere strpnosti, ki smo jo pokazali drug do drugega,” je dejal Jurc, ki ga pri tekstu - ob dejstvu, da pripoveduje o današnjem človeku, družini, osamljenosti - privlači dramatikova skrb za igralce, saj jim ponuja pet dodelanih vlog.

V vlogi Luisa, ki se po dolgi odsotnosti vrne domov na smrt bolan, nastopa Romeo Grebenšek. Igralec se po treh letih vrača na oder tržaškega gledališča, tudi sam pa poudarja kolektivno igro: drama ima po njegovi oceni pet protagonistov, vsak je po svoje junak, ki mora rešiti svojo zgodbo, svoj položaj.

Vladimir Jurc

režiser predstave

“Predstava Samo konec sveta je rezultat skupinskega dela in velike mere strpnosti, ki smo jo pokazali drug do drugega.”

Mater bo igrala Maja Blagovič, ki je priznala, da ji je bilo težko vstopiti v vlogo nekoliko odtujene in hladne mame, saj je odraščala in tudi sedaj živi v povsem drugačni družini.

Sara Gorše, še ena gostujoča igralka, ki bo nastopila v vlogi Luisove sestre, upa, da se bodo gledalci našli v vlogah, saj naj bi bile večini zelo blizu: vsi smo po malem krivi za razmere v družini, naše dojemanje resnice je večkrat zmotno ... Vlogo Luisovega brata je Jurc zaupal Primožu Forteju, njegove žene pa Tini Gunzek. Forte meni, da je treba v besedilo francoskega dramatika odločno ugrizniti - ko teče kri, prilepiš obliž in greš naprej ...

V ospredju je vsakdanji človek

Predstavo bodo premierno uprizorili drevi, na predvečer slovenskega kulturnega praznika - in sočasno bo na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma v Ljubljani Suzana Koncut, prevajalka drame Juste la fin du monde, prejela nagrado Prešernovega sklada.

Lanska Prešernova nagrajenka za življenjsko delo Bjanka Adžič Ursulov pa je oblikovala sceno in kostume: ti ne bodo preveč vsiljivi, “v ospredju mora biti človek”, poleg tega gre za ljudi, ki bi jih lahko srečali na ulici ali v bloku. Zapuščanje družine ali rojstnega kraja je zelo razširjen pojav, meni ustvarjalka črnogorskega rodu. “Luisa je iskanje umetnosti popeljalo v Pariz, in ko se vrne domov, je slabo sprejet. Ko sem v mladih letih odšla na akademijo, je bil v moji družini škandal, mislili so, da sem avanturistka,” se spominja.

Da bo celotno dogajanje, tudi tisto nevidno, osvetljeno in vidno, bo poskrbel priznani kolektiv Son:DA, pomembno vlogo pa bo odigrala tudi avtorska glasba Denisa Beganovića, ki bo na odru nastopil s pozavno. Ponovitve bodo sledile v mali gledališki dvorani vse do 1. marca, v ponedeljek, 17. februarja, pa bo Samo konec sveta na sporedu v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici.

POLJANKA DOLHAR, Primorski dnevnik


Najbolj brano