Jezik je junak: Kadarkoli pade, vselej se pobere!
7. Val
07. 02. 2020, 06.00
, posodobljeno: 07. 02. 2020, 13.26
Živi jezik je podoben mojstrskemu čarodeju, ki mu nikdar ne umanjka čarovnij. Zvit rokohitrc zmerom najde tak skriti gib, da pričara zajca izpod svojega klobuka. Tudi jezik vselej ustvari najustreznejši izraz, besedo ali ime za vsak pojav, ki se pokaže v dandanašnjem, vedno bolj norečem svetu.
Včasih pa jeziku tudi spodleti. Spodrsne mu in pogrne, kakor je dolg in širok. Vendar vselej vstane in gre dalje svojo pot. Okorni zdrs mu da izkušnjo in podlago za jutrišnjo veselo zmago. Ve, da ni nič hudega, če padeš, nevarno je, če takoj ne vstaneš.
Primerov takih padcev in vstajanj, to je jezikovnih sprememb, bi našli nešteto, če bi se ozrli na spreminjanje pomenov naših besed v času od protestantov do današnjih dni. Oglejmo si le tri primere:
Vprašanja o jeziku pošiljajte na joze.hocevar@primorske.si
• Še do včeraj smo brez težav razlikovali dva pomena besede drobnica, ki jo lahko izgovorimo z dvema naglasoma. Če jo izgovorimo s poudarkom na samoglasniku o (dróbnica), mislimo na “drobne” živali v kmečki reji: na ovce, koze, morebiti še na zajce. Če pa jo izgovorimo le malenkostno drugače, s poudarkom na samoglasnik i (drobníca), mislimo na poldivje sadno drevo, ki obrodi le drobne sadeže, ne debelih kot drevesa na modernih, z umetnimi gnojili nasičenih plantažah. Toda ko so nedavne dni volkovi parali ovce po goratih kmečkih pašnikih, so politiki in poročevalci govorili le o drobníci (s poudarkom na i-ju), ki pomeni na primer divjo češnjo z drobcenimi sadeži; niso govorili o dróbnici (s poudarkom na o-ju), ki pomeni manjše (“drobne”) živali v kmetijstvu. Slovenski pravopis iz leta 1962 še razlikuje ta dva poudarka in pomena, Pravopis iz leta 2001 pa ne več in pozna le še drobníco, tako za ovce kot za drevje.
• Še do včeraj smo pisali in govorili “ne dolgo od tega” ali “nedavno”, danes pa zvečine že zapišemo in izgovorimo “ne dolgo nazaj”. Nekaj let smo bili nejevoljni spričo te jezikovne “novotarije”, a kot vse kaže, so jo novinarji, politiki in publicisti že toliko usvojili, da nas skorajda nič več ne moti.
Iz primerov jezikovnih motenj, kakor jih navaja novinarka Ana, je razvidno, da jeziku, še posebno knjižnemu, ni mogoče kar čez noč omajati njegovih temeljev, iz katerih raste.
• Še bolj zgovoren zgled jezikovnega popuščanja nam ponuja “zali hudič”, ki ga je pridigal in zapisal Primož Trubar. Danes rečemo “zala deklica”, ko vidimo prikupno in vsega greha vredno lepotičko. V naših mislih je tedaj lepota, kar pridevnik zal današnje dni pomeni. Toda Trubarjeva misel je bila nasprotna: “zali hudič” zanj ni bil “lepi”, ampak “zlobni” hudič, ki vodi zapeljanega v peklenski ogenj, ne v nebeške zarje. Pridevnik zal, zala, zalo je sprva pomenil zloben, hud, hudoben, vernikom poguben. Torej popolno nasprotje današnjemu pridevniku zal, zala, zalo, ki pomeni lep.
Že iz teh treh primerov, drage bralke in bralci, lahko sklepamo, kako se jezik ne samo razvija, ampak mora včasih tudi popustiti živi govorici in stopiti kak korak nazaj. S tem spoznanjem bomo zlahka razumeli stranpoti današnjega jezika v javnosti, na katere nas je opozorila novinarka Primorskih novic Ana Cukijati. (Kratke odgovore sem zapisal sproti ob vsakem vprašanju.)
Tako piše Ana: “Samo navrgla vam bom nekaj primerov jezikovnih nepravilnosti, zagat in vprašanj, ki jih novinarji dnevno srečujemo pri svojem delu. Gotovo nam boste o vsakem povedali, zakaj nastane in kako se jih ogibati. Ustregli boste ne samo meni, ampak tudi drugim novinarjem. Že vnaprej hvala! Torej:
• Zanima me, kako pravilno izbrati spol povedka, kadar imamo v stavku osebke srednjega in ženskega spola. Če bi bil zraven vsaj en osebek moškega spola, vemo, da bi uporabili povedek v moški obliki. Kako pa v primeru, če kdo zapiše: 'dve ministrstvi in pet občin se je zavezalo, da bodo obnovile…'?”
Odgovor: Pri tem vprašanju ni dokončnega odgovora, četudi slovnica ukazuje troje: (1.) da ima moški spol povedka prednost pred ženskim in srednjim spolom ter (2.) da ima ženski spol povedka prednost pred srednjim spolom, (3.) v stavkih z osebki v ženskem in srednjem spolu pa ima prednost ženski spol. Vendar se narečja in mestni govori teh “nasvetov” ne držijo. Zato je v dvomljivih primerih, kakršnega navaja spraševalka Ana, dovoljena svobodnejša izbira spola povedka. Pri takih primerih rad prevladuje moški spol povedka.
• “V zadnjem času po radiu in televiziji skorajda ne slišim več, da bi kdo število izgovoril v sklanjani obliki. Zapisano je, da 'poteka obnova 24 apartmajev', a število 24 je prebrano: 'obnova štiriindvajset apartmajev'. Ali ni pravilno samo: 'obnova štiriindvajsetih apartmajev'?”
Odgovor: Ker sklonljivi števnik “24” lahko razumemo tudi kot nesklonljivo značko, sta oba izgovora pravilna: “obnova štiriindvajset apartmajev” in “obnova štiriindvajsetih apartmajev”.
• “Je stavek 'Svari nas doktor Lilijana Šprah' pravilen?”
Odgovor: Ni pravilen, ker v tem primeru “doktor” ni nesklonljiva značka, ampak ime poklica, ki je zmerom sklonljiv in označuje tudi spol. Prav je torej samo: doktorica Lilijana Šprah.
• “V zadnjem času nam nekatere zagate povzročajo nepravilno rabo določenih izrazov. Na primer: tri darile (namesto darila), punček (za punčko iz blaga ali plastike), dva jajca (namesto dve jajci), dva imena (namesto dve imeni), supergi (namesto superge), nove okne, ne želi manjkati nobene tekme (prav: zamuditi, pa tudi: manjkati na nobeni tekmi), mama od Luke Dončića (prav: mama Luke Dončića).”
Odgovor: Ker so vsi Anini popravki (v oklepajih) pravilni, poglejmo le, zakaj te slovnične napake nastanejo: 1. obliki “darile” in “nove okne” poznata gorenjščina in velik del ljubljanščina, ki samostalnike srednjega spola včasih prestavljata v ženski spol; 2. beseda v moškem spolu “punček” je najbrž nastala zato, da bi jezik ujel razliko od žive punčke, ki je ženskega spola; 3. napačno dvojino “dva jajca” srečujemo zato, ker v nekaterih narečjih in v večjem delu ljubljanščine dvojina izginja in jo nadomešča množina; 4. pri “supergah” obstajata ednina (superga) in množina (superge), obe ženskega spola, a po besedi “copat” (moški spol) se uveljavlja tudi oblika v moškem spolu: superg v ednini in supergi v množini.
• “Za konec samo še napis z nabiralnika pediatrične klinike: 'Zaupajte nam vaše mnenje'; ali bi morda to ustrezalo obliki za vikanje?”
Odgovor: Pri tem stavku moramo najprej upoštevati pravilo, da moramo povratno svojilni zaimek “svoj” zmerom uporabiti takrat, ko je lastnik stavčnega predmeta osebek. V stavku na pediatričnem predalu so lastniki “mnenja” (stavčnega predmeta) nagovorjeni mimoidoči. Zato bi se stavek moral glasiti: Zaupajte nam svoje mnenje. Vendar slovnica v primerih, ko je stavčni osebek v množini, dovoljuje rabo navadnega svojilnega zaimka. Zaradi tega je pravilen tudi stavek: Zaupajte nam vaše mnenje. V takem stavku množinski zaimek “vaše” ne označuje vikanja, temveč pravo množino; pediatri namreč nagovarjajo vse v bližini nabiralnika. Za vikanje bi šlo, če bi bil napis namenjen enemu samemu mimoidočemu.
Spoštovane bralke in bralci, iz primerov jezikovnih motenj, kakor jih navaja novinarka Ana, je razvidno, da jeziku, še posebno knjižnemu, ni mogoče kar čez noč omajati njegovih temeljev, iz katerih raste. Tako kot ni mogoče meni nič in tebi nič odpraviti globoko ukoreninjene nepisane morale. Naj mar dovolimo, da lahko vsi krademo, če nekateri (menda ja ne vsi) od zgornjih tisoč že bogatih kradejo družbeno premoženje? V vsaki zgodovini taki tati so veljali, zdaj veljajo in tudi bodo obveljali za tatove. Podobno je v jeziku: ni popuščanja, ko gre zares!