Zgodba o spomeniku, ki se bere kot roman

Zgodba o spomeniku, ki jo je v knjigo El Tartini in piassa (Tartini na trgu) prelila Duška Žitko, se bere kot napet roman, poln detajlov s konca 19. stoletja. Obenem pa je vpeta v Tartinijevo leto, ko bodo Pirančani s številnimi kulturnimi dogodki praznovali 250. obletnico smrti svojega najbolj slavnega meščana Giuseppeja Tartinija.

Duška Žitko in Franco Juri pred Tartinijevim spomenikom v Piranu. Foto: Alenka Penjak
Duška Žitko in Franco Juri pred Tartinijevim spomenikom v Piranu. Foto: Alenka Penjak

PIRAN > Duška Žitko z objavo že druge knjige o Giuseppeju Tartiniju neutrudno nadaljuje svoje poslanstvo, ki ga je navdihnil znameniti Pirančan.

Knjiga El Tartini in piassa je ugledala luč sveta v letu, ko se spominjamo 250. obletnice Tartinijeve smrti. (Foto: Alenka Penjak)

Njegovo najboljše kiparsko delo

Da, spomenik Tartiniju ima v knjigi osrednje mesto in res so takrat Pirančani uporabljali besede El Tartini in piassa oziroma Tartini na trgu. Spomenik - Tartini se veselo smehlja, medtem ko v roki drži violino - je leta 1896 v bronu ustvaril beneški kipar Antonio Dal Zotta.

Tankočuten in prefinjen umetnik, dobro seznanjen s Tartinijem in z zavestjo, da mora Piranu izročiti svoje najboljše delo, je spomeniku ob bok ponosno stopil 2. avgusta 1896 na novem trgu, danes Tartinijevem trgu, ki je komaj dve leti poprej še bil piranski mandrač. Ob otvoritvi so ga občudovalci povzdignili na ramena in mu vzklikali “Viva Dal Zotto” - Živel Dal Zotto, o čemer pričajo tudi fotografije.

“Postavitev spomenika je bila za Piran pomemben zgodovinski dogodek - uokvirjen v posebnem ozračju in hrepenenju, ki je razgibalo večnacionalno istrsko sceno v obdobju avstrijske vladavine, v imenu italijanstva, ki je bilo še posebej živahno v urbanih središčih. Dogodek je bil vendar predvsem kolektivni poklon najuglednejšemu med Pirančani, učitelju narodov, ki je s svojim opusom še pred prvimi zametki nacionalizma, postal ena od univerzalnih ikon glasbe,” je izpostavil Franco Juri, direktor Pomorskega muzeja Sergej Mašera Piran.

Dirigent, ki je častil Tartinija

Knjiga je napisana v treh jezikih, slovenskem, italijanskem in angleškem, avtorica Duška Žitko, umetnostna zgodovinarka, muzejska svetnica v Pomorskem muzeju Sergej Mašera Piran, v katerem skrbijo za Tartinijevo zapuščino in tudi njegovo violino, ki je obiskovalcem na ogled v muzejski zbirki v njegovi rojstni hiši v Piranu, pa z njo nadaljuje pisanje o dediščini Giuseppeja Tartinija. Bralca seznani z ustvarjalnim in s strastmi nabitim obdobjem ob koncu 19. stoletja v Istri.

A knjiga je posvečena tudi Claudiu Scimoneju, dirigentu orkestra I solisti Veneti, ki je preminil pred dvema letoma v Padovi, kjer je pokopan tudi Tartini. Orkester I solisti Veneti je namreč negoval prav poseben odnos do Tartinija, poudarja Duška Žitko, in sicer že od prvega koncerta, ko so 29. oktobra 1959 izvedli Tartinijev Koncert D 85.

Do tedaj so bila znana le redka Tartinijeva dela, slavni orkester pa je njegovo glasbo nenehno igral. Vsako leto priredi tudi koncert neizdanih Tartinijevih del, ki jih izvedejo v cerkvi sv. Katarine v Padovi. In nenazadnje je leta 2016 na povabilo Tartini festivala, Skupnosti Italijanov Giuseppe Tartini Piran, Pomorskega muzeja Sergej Mašera Piran in piranske občine odigral slavnostni koncert ob 120. obletnici postavitve Tartinijevega spomenika.


Najbolj brano