Podeželje se ne splača
Novica, sicer še nedokončna, o zaprtju edine bančne poslovalnice s polnim delovnim časom v komenski občini, je povsem upravičeno razjezila tamkajšnje prebivalce. Saj ne, da je zapiranje te ali one ustanove na podeželju nekaj novega. Na udaru so pošte, trgovine, bankomati, šole, banke ... Mediji so polni tovrstnih novic, kaj malo pa novinarji poročamo o novih odprtjih, a ne zato, ker ne bi marali dobrih novic, ampak ker je odprtje nove banke, pošte ali trgovine na podeželju izjemno redek pojav. Ni vzdržno, stroški so previsoki, ekonomska računica se ne izide, izvajamo racionalizacijo kadrov so argumenti, s katerimi svoje odločitve najpogosteje utemeljijo zasebna podjetja (na žalost pa vse prevečkrat tudi državne institucije). A s tem nesporno vplivajo na kakovost življenja prebivalcev, še posebej tiste starostne skupine, ki so jo za ciljno skupino izbrale vsaj tri parlamentarne stranke. Podobno mrgoli politikov, ki zatrjujejo, da sta razvoj podeželja in decentralizacija izjemnega pomena, a kaj, ko obrobje občuti predvsem posledice varčevanja in racionalizacije. Njihovo nikoli na glas izrečeno sporočilo je jasno: Podeželje se ne splača.
A če se morajo javne ustanove ali pa izvajalci javnih storitev pred davkoplačevalci včasih vsaj zagovarjati, se zasebnemu kapitalu ni treba. Že slišim lepo oblečenega poslanca iz Šubičeve, kako pojasnjuje, da se država vendar ne sme vmešavati v gospodarstvo, čeprav je to le prikladna floskula, ki v resnici, ko gre za resne denarje, ne drži.
Zapiranje te ali one ustanove na podeželju ni nič posebej novega. Na udaru so pošte, bankomati, trgovine, šole, banke ...
Kakšne možnosti ima torej Komen, če vemo, da je še pobuda o premiku državnega sveta v Maribor naletela zgolj na pokroviteljske nasmeške? Na prvi pogled malo ali pa nič. Zanimivi so “nadaljnji protestni ukrepi”, ki jih napovedujejo v Komnu. Zamislite si, kakšen bi bil svet, če bi podjetja, ki ne ustrezajo našim vrednotam, udarili tam, kjer jih najbolj boli. Po denarnicah, seveda. Ali če bi vsaj od politike, ki brez sramu dopušča siromašenje podeželja, zahtevali odgovornost na volitvah?
Sliši se kot utopija, a zdaj je že jasno, da prebivalcem obrobja - komenska občina ni nobena izjema - pravzaprav ne ostane drugega kot glasen upor proti umiranju lastnega okolja. To pa se še kako splača, ker je vse bolj jasno, da se za ohranitev podeželja ne bo boril nihče drug.