Josep Borell se je odpravil na potovanje

V ponedeljek sem pozno zvečer čakal letalo na beograjskem letališču. Čas sem si krajšal z ogledovanjem novih knjižnih izdaj, s katerimi je običajno dobro založena letališka knjigarna. Razmeroma majhna je, skorajda utesnjena, tako da iskalci knjižnih novosti med listanjem stojijo drug ob drugem. Prav zato se moraš truditi preslišati najrazličnejše drobne pogovore, komentarje ali kar kratke knjižne ocene, da se lahko posvetiš svoji knjigi.

A tokrat je bil pogovor drugačen. Eden od bralcev je kazal na sporočilo, ki ga je dobil na mobilni telefon. Da je predsednik republike Srbije Aleksander Vučić v tistih večernih urah sklical nujen sestanek zaradi poslabšanih varnostnih razmer v regiji. Nekaj ur kasneje je bila vest tudi uradno potrjena. Le pojasnila o vzrokih, ki so pripeljali do sklica po svojih funkcijah tako vplivnih upravljavcev države - notranjega, zunanjega in obrambnega ministra ter šefa obveščevalne službe -, ni bilo mogoče zaslediti.

Richard Grenell je za isto mizo gostil pooblaščence srbske in kosovske oblasti, ki so najprej podpisali pogodbo o uvedbi redne letalske povezave med Prištino in Beogradom ter takoj zatem začeli pogovore o rednih železniških povezavah med prestolnicama.

Opazovalci političnih razmer bi lahko sicer našli dva nepovezana in varnostno zanimiva dogodka, a vendar ne tako urgentna, da bi zahtevala sklic državnega vodstva. Prvega, da se je organizirana skupina migrantov, ujetih v trikotniku Srbije, Bosne in Hercegovine ter Madžarske, namenila prestopiti madžarsko mejo, kar se je tudi zgodilo v torek malo po peti uri zjutraj, ko je njihov poskus ustavila madžarska mejna policija s streli v zrak. In drugega, ko so v ponedeljek zvečer v Podgorico pripotovali člani vaterpolo reprezentance Črne gore. Na evropskem prvenstvu v Budimpešti so osvojili bronasto medaljo. Na Trgu neodvisnosti so jih čakali navdušeni navijači. Nekje blizu pa naj bi pretepli mlajšega moškega, ki je dvignil roko s tremi iztegnjenimi prsti ali celo mahal s srbsko zastavo. Vodstvo srbske varnostno informativne agencije je dobilo nalogo, naj od svojih črnogorskih kolegov zahtevajo vse informacije v zvezi s pretepom in srbsko zastavo. Toda tudi zaradi tega dogodka ne bi bilo potrebno sklicati nujne seje s predsednikom in ministri.

Sta pa zadnji januarski ponedeljek prispeli, tako, napol zakriti, kot da ne bi bili prav zelo pomembni, tudi novici iz Berlina. Da sta posebnemu odposlancu ameriškega predsednika Donalda Trumpa za Balkan uspeli vsaj začetni rešitvi dveh zapletenih nalog. Za isto mizo je gostil pooblaščence srbske in kosovske oblasti, ki so najprej podpisali pogodbo o uvedbi redne letalske povezave med Prištino in Beogradom ter takoj zatem začeli pogovore o rednih železniških povezavah med prestolnicama. Richard Grenell, Trumpov odposlanec, je bil v ponedeljek razumljivo dobre volje. Uspelo mu je tam, kjer je evropska diplomacija zastala. Grenell je na svojih dosedanjih potovanjih in pogovorih, ki jih ni bilo prav veliko, najprej povedal, da je potrebno najti dogovor o načinih normalizacije odnosov ter da jim želi pri tem, s posebnim pooblastilom predsednika Trumpa, tudi pomagati. In tako je tudi začel. V Prištini je v mehkem diplomatskem jeziku predlagal, da morajo takoj ukiniti izredne carine na uvoz blaga in dobrin iz Srbije, v Beogradu pa, da naj takoj nehajo z lobiranjem v posamičnih državah za umik priznanja Kosova. Ter dodal, da je naloga oblasti, pa naj bo kjer koli na svetu, torej tudi v Srbiji in na Kosovu, da ljudje živijo čim boljše. Ameriška administracija ocenjuje, da se bodo politični problem in napetosti med Beogradom in Prištino manjšali sorazmerno z rastjo gospodarstva, ekonomije ter osebnega življenjskega standarda ljudi.

V tem je razlika v primerjavi z dosedanjimi ameriškimi poskusi, ko so najprej želeli doseči krovni dogovor in nato reševati posamična vprašanja.

10. novembra 1995 je v hotelu Holliday Inn v ameriškem mestu Dayton Bujar Bukoshi nestrpno pričakoval klic svojega ameriškega zaupnika. In ni bil sam. S seboj je v Dayton pripeljal Ibrahima Rugovo, nesporno avtoriteto in voditelja kosovskih Albancev. Oba sta imela pred seboj sveženj povezanih papirjev, ki bi lahko spremenili vrsto dogodkov, ki so sledili v naslednjih letih. Dokument na 13 ali 14 straneh so pripravili ameriški diplomati, ki so želeli najprej odgovoriti na Rugovine prošnje, naj na mirovno konferenco o koncu jugoslovanskih vojn vključijo tudi vprašanje Kosova ter ob koncu ugotovili, da je nastal dokument, ki je veliko več kot odgovor, saj gre za sporazum o ureditvi odnosov med Beogradom in Prištino. Rugova je bil ameriški dokument celovite politične rešitve, ki je predvideval široko politično avtonomijo za Kosovo in pravico državljanom, da sami urejajo svoje življenje, vendar v okviru Srbije, pripravljen podpisati. Milošević je ponudbo zavrnil. Bukoshi in Rugova sta odpotovala.

Maja 1998 je ameriški odposlanec, načrtovalec mirovne konference v Daytonu, Richard Holbrook, sporočil, da je Rugova sprejel Miloševićevo vabilo in bo 14. maja prišel na sestanek v Beograd. To bo majhen, a prvi korak k rešitvi tega tragičnega in težkega problema, je takrat pripovedoval Holbrook in dal tudi vedeti, da je cilj srečanj Miloševića in Rugove, kasneje jih je bilo še nekaj, iskanje celovite rešitve političnega statusa Kosova.

Štiri mesece kasneje je v Prištino dopotoval Holbrookov kolega, veleposlanik in tudi posebni odposlanec ameriškega predsednika Billa Clintona, Christopher R.Hill. V torbi je že imel novi ameriški predlog o statusu Kosova. Hillov predlog je bila svojevrstna predelava daytonskega dokumenta s predlogom kulturne avtonomije Kosova. Uresničitev avtonomističnega načrta bi nadzirali mednarodni opazovalci, ki bi po določenem številu let določili čas za odločitev o prihodnjem status pokrajine. Rugova, ki je predvsem želel, da internacionalizira kosovsko vprašanje, konča vojaške spopade in trpljenje ljudi, je bil pripravljen dokument podpisati. Hill je podobno zagotovilo dobil tudi v Beogradu po pogovoru s Slobodanom Miloševićem. Vendar so Rugovini sodelavci ocenili, da je potrebno preprečiti njegov podpis. Strogo zaupni dokument je profesor Fehmi Agani posredoval vplivnemu časopisu Koha Ditore, ki ga je takoj natisnil. S pobudo je bilo konec tako v Beogradu kot v Prištini. Sedaj jo nekako obuja ambassador Grenell.

Tudi zato je zdaj v Prištino pripotoval Josep Borell, evropski visoki predstavnik za zunanjo in varnostno politiko. Svoje potovanje je začel v Berlinu s sestankom pri nemškem zunanjem ministru Maasu. Razumljivo, saj želi začeti nov krog pogajanj Beograda in Prištine za svojo mizo v Bruslju. Čas ni najboljši, ker je Srbija pred parlamentarnimi volitvami, Kosovo pa še nima nove vladne koalicije. Toda Borell pravi, da bo imela regija prioriteto pri njegovem delu. Z Grenellom se še nista srečala.


Preberite še


Najbolj brano