Deset desetletij
Je sto let veliko ali malo? Najbrž je lahko eno ali drugo. S perspektive človeškega življenja deset desetletij vsekakor ni malo in današnji stoletniki so videli in doživeli marsikaj. Verjetno preveč. Vprašajte Borisa Pahorja. Ja, bolj primernega naslova za dokumentarni film o Borisu Pahorju si najbrž res ne bi mogli zamisliti. Kajti to, kar je videl in doživel, je nedvomno preveč. Še dobro, da mu spomin tako dobro služi. Zvrhanim stotim navkljub. In še dobro, da je veliko tega, kar je videl in doživel, tudi zapisal. Pošast pozabe se namreč nezadržno širi po Evropi. In ni nič manj nevarna od aktualne skrivnostne kitajske pljučnice. Nedopustnemu vsesplošnemu pozabljanju, relativiziranju in retuširanju tega “kdo je bil kdo” in “kdo je bil s kom” v drugi svetovni vojni namreč ni in ni videti konca. Tudi na ponovno brezvladni strani Alp. Štafetno palico je tokrat prevzelo kar vrhovno sodišče, ki je razveljavilo obsodbo Leona Rupnika, zvestega vazala najprej fašistične, zatem pa še nacistične oblasti na tedaj okupirani strani Alp. Menda zaradi procesnih napak in nepopolnih obrazložitev.
Za razliko od navedenega, se je podalpski generalissimo verjetno dosledno držal predpisanih postopkov pri ovajanju in deportacijah nasprotnikov okupatorskih režimov. In verjetno je za vsakega, ki ga je neposredno ali posredno poslal v smrt ali vsaj v eno od taborišč za manjvredne rase, natančno obrazložil vse točke obtožnice. In če je pred dvema tednoma morje adrijansko bučalo ob besedi leta, bi lahko tokrat za sprenevedanje leta predlagal kar omenjeno sodbo vrhovnega sodišča. Še dobro, da si je Adolf sodil sam, sicer bi se kaj lahko zgodilo, da tožniki ne bi dovolj natančno obrazložili obtožnice ali pa bi po nemarnem naredili kakšno procesno napako. A bodi dovolj o tem.
Pošast pozabe se namreč nezadržno širi po Evropi. In ni nič manj nevarna od aktualne skrivnostne kitajske pljučnice.
Ta sramotna razveljavitev sodbe sploh ni bila predvidena za današnje bučanje, a se je nekako prihulila ob novici o dokumentarnem filmu o človeku, ki je videl preveč, ter tisti o obletnici osvoboditve Auschwitza. No, pravzaprav je vse skupaj do neke mere povezano. Časovno. Današnje bučanje je bilo namreč v prvi vrsti namenjeno drugi obletnici - stoti obletnici Spomenice, ki jo je 20. januarja leta 1920 pokrajinski vladi za Slovenijo v Ljubljani predložil Odsek za varstvo prirode in prirodnih spomenikov. V Spomenici so člani omenjenega odseka zapisali, da naj se ustanovijo alpski, sredogorski (gozdni) in barski varstveni parki. Naj se prepove pokončavanje redkih ali za naše kraje tipičnih ter znanstvenoznamenitih živali in rastlin. Naj se pod nadzorstvo postavijo podzemeljske jame z interesantno jamsko favno in floro. Na koncu in ne ker bi bilo najmanj pomembno, naj se najširšo javnost zainteresira za varstvo prirode na sploh.
In ko sem te dni v zvezi z zamislijo o počastitvi častitljive stote obletnice ponovno prebral Spomenico, sem seveda takoj pomislil na to, da v njej člani odseka za varstvo prirode in prirodnih spomenikov ne omenjajo morja. Seveda sem najprej pomislil na pregovorno slovensko navezanost na visoke vršace s Triglavom na čelu. A sem se takoj zatem zavedel, da leta 1920 preprosto nismo imeli morja. Po Rapalski pogodbi je namreč zahodna tretjina slovenskega ozemlja z morjem vred pripadla Italiji, kjer so znani častilci butar že pošteno dvigovali glave. In ne le glave. Tudi krepela, s katerimi so Slovencem, Hrvatom in sploh vsem drugim pripadnikom manjvrednih ras vtepali v glave svojo visoko kulturo in omiko. Da bi bili dovolj prepričljivi, so v Trstu mimogrede zažgali Narodni dom. In taistim častilcem butar in požigalcem slovenskih domov je dve desetletji kasneje zvestobo prisegel generalissimo Rupnik. In ko so butare leta 1943 razpadle, je našel oporo v kljukastem križu. Toliko o smiselnosti razveljavitve njegove obsodbe.
A kot rečeno, to pravzaprav ni tema današnjega bučanja, pač pa je to namenjeno stoletnici omenjene Spomenice. V prvi vrsti seveda zato, ker je ta predstavljala ključno podlago za naravovarstvena prizadevanja v naslednjih desetletjih. Poleg tega pa tudi zato, ker je po stotih letih še vedno zelo aktualna. Je že res, da se lahko dičimo s Triglavskim narodnim parkom, številnimi regijskimi in krajinskimi parki, celo z naravnimi rezervati in spomeniki. Je tudi res, da je tretjina države vključena v omrežje Natura 2000, s katerim naj bi ohranjali biotsko raznovrstnost evropskega prostora. Tega, da je delež morja, vključenega v zavarovana območja in območja Natura 2000 zanemarljiv, tokrat ne bom ponavljal. Na prvi pogled bi torej lahko rekli, da so cilji Spomenice doseženi. Pa pravzaprav niso.
Tako kot niso tisti, ki si jih je za leto 2020, torej sto let kasneje, zadala svetovna skupnost. Namreč, da bo do tega leta zaustavljeno upadanje biotske raznovrstnosti. Ustanavljanje zavarovanih območij, četudi bi bila ta vzorno upravljana, preprosto ne bo dovolj. Ne bo dovolj, ker si na vseh preostalih delih planeta privoščimo preveč. In ne samo v Amazoniji, tudi pred domačim pragom ali v domačem zalivu. Formalno so za ohranjanje biotske raznovrstnosti res zadolžena ministrstva za okolje, dejansko pa bi se morala s tem ukvarjati celotna družba. Na ministrstva in vlade se ni zanašati. Danes so, jutri jih ni, vmes pa velikokrat ne veš, kaj bi z njimi in ali je še danes ali je že jutri. Celo veliki šaljivec Karel, človek za vsa ministrstva in minister za vse vlade, ni bil večen. Tako, da ja, naslednjo spomenico si moramo napisati sami sebi, predvsem pa jo moramo začeti uresničevati jutri, ali še bolje, danes. Z vlado ali brez nje.