Sovraštvo kot umor
Množični umor v Splitu, ko je mladenič sredi belega dne na kraju, kjer se zbira veliko število ljudi, izstrelil več kot 30 nabojev in usmrtil tri osebe, je pokazal vse najslabše lastnosti družbe, v kateri sovraštvo in nezaupanje v katerokoli institucijo spreminjajo posameznike v osebne maščevalce. Takoj po umoru je na družbenem omrežju nastala skupina podpore morilcu, v kateri so anonimneži in tisti z imenom in priimkom slavili njegovo dejanje. Še več. Ta ista skupina je v zelo kratkem času zbrala dovolj denarja, da bi morilcu zagotovili najboljšega hrvaškega odvetnika. Srhljivo je bilo brati zapise ljudi, ki so morilcu čestitali in pozivali k temu, da se zaradi nedelovanja institucij, ki bi morale preganjati kriminal, vsakdo lahko opogumi in naredi enako.
Potem so se vključili mediji s svojim poročanjem. Poskušali so neprepričljivo balansirati med skorajda ponarodelim prepričanjem, da je sodstvo v celoti skorumpirano in da je njegova edina naloga, da ščiti tiste, ki imajo denar, in očitnim dejstvom (čeprav na trenutke neprijetnim za medije), da je umor, ne glede na okoliščine, nesprejemljivo dejanje. Val tega dogodka so takoj zajahali politiki. Ljudje ne zaupajo sistemu (kot da oni, tudi če so v opoziciji, niso del sistema), podpora na družbenem omrežju pa je jasno sporočilo ljudstva, da institucije ne delujejo. Šele po treh dneh je bila spletna stran podpornikov ukinjena. Takoj se je oglasil odvetnik (najet s strani podpornikov), ki je to dejanje ocenil kot nesprejemljivo. Zaprtje spletne strani naj bi bilo dokaz, da živimo v diktaturi. Namreč, prosto po odvetniku: ljudje imajo pravico izražati svoja mnenja.
Sovraštvo nikoli ne ostane samo pri besedah. Vedno mu sledijo dejanja. Milijoni mrtvih so izpuhteli v zrak po tem, ko so besede grmele v sovraštvu.
No, prav tukaj nastane problem. Ne vem, kdaj je to prepričanje o neomejenem izražanju postalo tako samoumevno. Od kdaj svoboda izražanja vključuje sovraštvo, pozivanje k nasilju, svinjanje drugega ali pa uporabo živalskih (pri tem so marsikatere izmed živali, ki se uporabljajo kot žaljivke, bolj človeške od ljudi, ki jih zlorabljajo za pljuvanje po drugače mislečih) in spolnih prispodob z namenom poniževanja? Od kdaj je pozivanje k posilstvu, umoru in pretepanju postalo del svobode izražanja?
Ne tako davno sem sodelovala na omizju, kjer je akademsko izobraženi udeleženec trdil, da ni nobenega dokaza, da sovražni govor proizvaja sovražna dejanja. Še več! Zahteval je, da mu povem samo en primer, kdaj se je to zgodilo. Gospod je kandidiral na listi za evropske volitve stranke, ki si lasti krščanski svetovni nazor (ni bil izvoljen). Če bi poznal vsaj malo zgodovine, če bi vsaj malo bral (pa ne predpisane strankarske literature), bi vedel ne samo za en primer, ampak za množico takšnih primerov. Sovraštvo nikoli ne ostane samo pri besedah. Vedno mu sledijo dejanja. Milijoni mrtvih so izpuhteli v zrak po tem, ko so besede grmele v sovraštvu.
Mediji morajo resno vzeti svojo vlogo v javni razpravi. Morajo pazljivo izbirati besede in sogovornike. Sovraštvu morajo nepredušno zapreti vrata. Tudi če ne zaupamo institucijam, strankam, vladi ali parlamentu, moramo zaupati v neko temeljno človeškost, ki nas združuje v skupnost. Človek človeku človek, bi rekel Srečko Kosovel. Preko trupel hodi tudi truplo.