Beseda leta
Beseda seveda ne leta. Letijo letala. In rakete. In včasih se žal tudi srečajo, tako kot se je ukrajinsko letalo srečalo z iransko raketo. Ta je bila sicer prepričana, da je letalo ameriško. Polno zlih namenov. Pa ni bilo. Bilo je polno nič hudega slutečih potnikov. No, resnici na ljubo, na neki način letijo tudi besede. Najsi bodo začivkane ali izgovorjene. In prav besede notoričnega prirejevalca dejstev in izsiljevalca, Trumpovega Donalda, so najbrž zakrivile, da sta se minuli teden usodno srečala ukrajinsko letalo in iranska raketa. Pa ne samo besede, letijo tudi dejanja. Poti letala in rakete sta bili nehote začrtani v trenutku, ko je predsednik Donald v dobri teksaški maniri dal preventivno odstraniti (beri umoriti) generala Kasema. V Teksasu, nekakšni “hard core” Ameriki, je namreč tudi tako. Če se ob srečanju s sočlovekom počutiš ogrožen, ga lahko preventivno odstraniš (beri umoriš). Toliko bolj, če je ta nesrečnik nebelec. Tako gre to v Teksasu in tako gre to pri Donaldu. “You are fired!” Dobesedno.
Tako kot je dobesedno “fired” tudi Avstralija. Požari in megapožari, ki smo jim priča zadnje tedne, bodo dodobra spremenili dobršen del celine in pomembno poslabšali življenjske razmere njenih prebivalcev. In tu ne mislim na človeka. Mislim na tiste edinstvene živali in rastline, ki že tako in tako komaj kljubujejo človeku in njegovi neustavljivi želji po novih in novih površinah. Požari so bili seveda od vekomaj del naravnih procesov celine “tam spodaj”. In ne le naravnih. Avstralski domorodci so z nadzorovanimi požigi učinkovito zmanjševali količine odmrlega in suhega rastlinja in tako preprečevali požare večjih razsežnosti. No, evropski prišleki so poskrbeli, da je domorodcev le še za vzorec, s tem pa je v veliki meri v pozabo potonilo tudi znanje, ki se je v skupnosti domorodcev nabiralo več 10.000 let. V dobrih 500 letih smo uspeli popolnoma, ali pa vsaj v veliki meri spremeniti (beri uničiti) celino, ki je pred tem 100.000 let mirno živela svoje življenje.
In če smo potrebovali 500 let, da smo naravo in domorodce v Avstraliji spremenili do neprepoznavnosti, smo jih potrebovali zgolj dobrih 200, da smo na glavo obrnili tudi globalno podnebje.
A Avstralija seveda ni nobena izjema. Na oltarju človeka-ki-misli so padle tudi malone vse druge celine. Kaj celine, celoten planet. In s planetom se pravzaprav lahko vrnem na začetek današnjega bučanja, na besedo leta, ki ne leta. Glas ljudstva na lahkomiselni in kratkoročni strani Alp je namreč odločil, da je beseda leta 2019 “podnebje”. Oksfordska besedna zveza leta je celo “podnebne izredne razmere”. Podnebje je torej beseda, ki je najbolj zaznamovala leto, od katerega smo se bolj ali manj glasno poslovili pred dobrimi štirinajstimi dnevi. Ja, ni kaj. Časi se spreminjajo. Včasih smo se velikokrat pogovarjali o vremenu in to predvsem takrat, ko pravzaprav nismo vedeli, o čem bi se pogovarjali ali kako bi začeli pogovor. Danes se tudi veliko pogovarjamo o vremenu, vendar zajec tiči v drugem grmu. O vremenu se pogovarjamo zato, ker vedno pogosteje in vedno bolj usodno vpliva na naš vsakdan. In če smo potrebovali 500 let, da smo naravo in domorodce v Avstraliji spremenili do neprepoznavnosti, smo jih potrebovali zgolj dobrih 200, da smo na glavo obrnili tudi globalno podnebje. Zato je zelo verjetno, da bodo beseda podnebje in besedne zveze tipa “podnebna kriza”, “podnebni ukrepi” in podobno, zaznamovale tudi tretje, četrto in vsa naslednja desetletja tega tisočletja. Pa še ena kandidatka je nedvomno pred vrati - dvig morske gladine. Pa naj se Trumpi, Bolsonaroti, Grimsi in podobni “sapientoni” še tako sprenevedajo. Dolgoročno razmišljanje pač ni njihova odlika in tudi ne odlika večine predstavnikov vrste človek-ki-misli.
Da je to tudi na sončno-zeleni in butični strani Alp bolj deficitarno od najbolj deficitarnega poklica, kažejo med drugim tudi aktualne težave z blatom iz čistilnih naprav. In te so zrcalna slika težav s prazno embalažo. Pa tistih z odrabljenimi svečami. “Joj, kam bi del?” “I, kjer si vzel!” je rekel Aškerčev Martin. Skratka, tisti, ki so nam do sedaj odnašali rit in prevzemali naše blato, tega ne nameravajo več početi, ali pa bi to še počeli, vendar za bistveno višjo ceno. “Fajn drek!” je najbrž več kot primeren izraz za nastalo stanje in kaj lahko se zgodi, da se bo uvrstil na seznam predlogov za besedno zvezo, ki bo pomembno zaznamovala leto 2020 na blatni strani Alp. Težave se menda obetajo že v drugi polovici leta. Saj bomo videli, ali pa še bolj verjetno, zavohali. Kakorkoli. Za tovrstne blatne, parafinske, plastične in še kakšne zagate, na primer tiste, povezane s pomanjkanjem zdravnikov in medicinskih sester, stanovanj za mlade in domov za stare, ali pa one v zvezi z javnim prevozom, je seveda potreben pogled, ki seže dlje od naslednjih štirih let. Potrebne so vlade z velikim V, predsedni(ki)ce vlade z velikim P, ministri(ce) z velikim M, poslan(ci)ke z velikim P in predsedni(ki)ce države z velikim P. Naše izvoljen(ci)ke ljudstva v glavnem krasijo male začetnice in veliko raje se ukvarjajo s samozadostnostjo (beri: da so zadosti sami sebi) kot pa s samooskrbo. Pa naj gre pri slednji za predelavo odpadkov, hrano, dohtarje, banke ali javni prevoz. Najbolj samozadosten je seveda predsednik Borči, res pa je, da v tej svoji samozadostnosti ni zelo zahteven. Oni dan se je, denimo, zadovoljil z, milo rečeno, infantilnim zapisom ob fotografiji, objavljeni na njemu nadvse ljubem instagramu. Zapisal je nekako takole: “Sinoči sem kot ponavadi pobral tamaučka na filofaksu in ker je bilo ravno srbsko novo leto, sva šla na čevape. Ker kasneje nisem imel nobenega zmenka, sem lahko smrduhjal po čebuli.” Bravo Borči, tako globoke misli, pa smo šele na začetku leta. Če bo šlo tako naprej, bodo vsi moji prej navedeni predlogi klavrno propadli in naslednja beseda leta bo prav gotovo njegova.