Najprej me je prosil, potem me je nahrulil

Zadnjič sem si v Ljubljani pred antikvariatom ogledoval knjige, ko je k meni pristopil neznanec, dečko v najlepših letih, pa rahlo sklonjen začel, oh, gospod, a imate kaj, sem tako lačen, dajte, no, nekaj evrov ... Tako storiva, sem prikimal, stopiva v trgovino tu zraven, ti kupim kaj za pod zob. Odkimal je, da mu tu ni v redu, da greva raje v drugo trgovino, tam je boljše, me bo peljal ... Zaslutil sem, kam pes taco moli in v katerem grmu tiči zajec. Ne, ne bova se šetala po mestu, sem zatrmoglavil, nimam časa, tukaj ti kupim hrano in ... Hipoma se je zmračil, zamahnil po zraku in vzkipel: “Ma jebi se!”

Tudi prav, sem razočarano skomignil. Odvihral je, a se že po nekaj korakih spravil k sebi in s svojo govoranco naskočil gospo s klobučkom. Škoda, da mu gre umetnost zapeljevanja tako slabo od rok, sem pomislil, z nekaj več talenta bi dosegel svoje. In škoda, da se nisva ujela. Če bi začela bolj umirjeno, bi morda celo izvedel njegovo zgodbo. Ne vem, kako je z vami, ampak meni dol visi za britansko kraljevo družino in podobno kislo smetano družbe, zanimajo me drugačne usode. Tako sem premleval, ga opazoval, kako sili v mimoidoče, živčno maha pred njimi in takoj zatem še bolj živčno za njimi ...

Pri nas je zlasti med mladimi vse več prikritega brezdomstva, tesno povezanega z zgrešeno stanovanjsko politiko in drugimi krivicami.

Spomin je divja beštija, na lepem je po več letih predme spet priklical povsem drugačnega patrona, njega, ki se je še prejšnjem tisočletju kakor še nekaj drugih brezdomcev iz premrzle Ljubljane pred vsako zimo preselil v milejši Koper, brkača, ki ga je vselej in povsod spremljal rjav pes. Srednješolci smo se včasih zapletli v pogovor z njimi, ki so si zavetje našli na več koncih - moj novi znanec skupaj s sotrpinko in sotrpinom v baraki sredi trstičja v močvirju, ki ga je potem izrinilo parkirišče. Včasih sem posedel ob njem in mu prisluhnil, brezdomcu, ki je rad pripovedoval o življenju, vesolju in sploh vsem. Najraje je imel knjige, pijačo in cigarete. Znal je filozofirati in se po potrebi tudi stepsti, zlasti s tistimi, ki si to zaslužijo, najpogosteje s takimi, ki pri pijači ne poznajo mere, je pravil.

V svoji baraki, postavil jo je z lastnimi rokami, pa je rad gostil vse - in si tudi zato nakopal težave. Bil je človek z vrlinami in slabostmi. Upam, da je še - že zdavnaj je izginil z mojega obzorja, ne vem, kam ga je odneslo. Povedal mi je, da ima nekje v tujini sina. Tudi intervjuval sem ga za mladinsko stran tega časopisa, skupaj z njegovo sostanovalko, ki je povedala, da ima v Ljubljani mamo, a se ne more obesiti nanjo, saj starka komaj preživlja sebe.

Mizerija zelo zoprno prekletstvo, hitro se te prime in te zlepa ne zapusti. In tega je čedalje več, strokovnjaki opozarjajo, da je pri nas zlasti med mladimi vse več prikritega brezdomstva, tesno povezanega z zgrešeno stanovanjsko politiko in drugimi krivicami. Marsikaj o tem lahko preberemo v Kraljih ulice, naprodaj tudi pred vašim nakupovalnim centrom. Malo je “klošarjev po izbiri” in veliko nesrečnikov, ki jih premnogi odpišejo kot same lenuhe, narkomane, pijance, barabe. Kdor misli, da živijo lagodno, naj le poskusi.

Seveda se najdejo tudi taki, ki brezdomstvo zlorabljajo za brezčuten biznis. Na ulicah imamo beračice in berače, ki naučeno šepajo, nekateri v istem kraju leta in leta zbirajo denar za pot domov, prosijo v imenu neobstoječih organizacij in društev ... Kadar jih opazujem, se spomnim koprske tovarišije brezdomcev in lokalnih posebnežev, med njimi je bil tudi moj brkati znanec s psom, ki so po Čevljarski proti Titovemu trgu nekoč vlekli kabel, na katerem je visel in ob tlak tolkel televizor - oziroma kar je od njega ostalo, z vsakim korakom manj. Zbirali so “prostovoljne prispevke za popravilo televizorja”. Z ad hoc uličnim performansom so mimoidočim polepšali dan. Vsaj v tistem trenutku nikogar ni skrbel daljni jutri.


Preberite še


Najbolj brano