Marketinški projekt Camoranesi
Šele dobro smo zakorakali v leto 20 tretjega tisočletja, pa je bilo na športnem področju že živahno. Najprej so odbojkarji napadali uvrstitev na olimpijske igre v Tokiu, v teh dneh po enaki poti na celinskem prvenstvu hodijo še rokometaši.
Športna sreča je opoteča. Enkrat je tu, drugič tam. Tokrat ni bila na obisku pri slovenskih odbojkarjih, ki so bili blizu in hkrati daleč od olimpijskih sanj. V polfinalnem dvoboju olimpijskih kvalifikacij so odločale malenkosti in ko se je že skoraj zdelo, da se bo Slovenija prebila v finale turnirja, so se Francozi vrnili v igro in v petem nizu se je tehtnica prevesila na francosko stran. Francozi so nato v finalu ugnali še Nemce, ki jih je Slovenija pred (ne brez težav) tem premagala. In spet se je zgodilo, da evropski prvaki in podprvaki, Srbi in Slovenci, ne bodo videli olimpijskih iger. Velike logike v tem, da na olimpijadi ni najboljših ekip na svetu (v vseh kolektivnih športih je jedro kakovosti v Evropi), seveda ni. Morda bodo evropski košarkarski prvaki še videli Tokio, saj slovenske košarkarje kvalifikacije čakajo konec junija, upajoč na pomoč Luke Dončića. V tem trenutku je Luka za slovensko izbrano vrsto neke vrste superheroj. Brez njega lahko na olimpijske sanje takoj pozabijo. Takšna je realnost.
Se pa človek večkrat vpraša, kako je mogoče, da ti uspešni poslovneži v športnem udejstvovanju ravnajo tako impulzivno in večkrat nepremišljeno. Na koncu je zapitek grenak.
Realnost je tudi, da so se koprske košarkarske sanje pred božičem čez noč kruto razblinile, ko so odšli ključni nosilci igre in trener Kopra Primorske, ker ni bilo plač in obljubljenega denarja. To je še eden od slovenskih primerov vlaganja zasebnikov v šport brez srečnega konca. Vzorec je približno enak: podjetnik vstopi v klub (ali neposredno ali pa prek posebej ustanovljenega podjetja), postane alfa in omega vsega in dejansko edini pokrovitelj, potem nastopijo težave raznih vrst (tudi neučakanost), nepoznavanje zakonitosti športa, nato pa vlagatelj naenkrat ugotovi, da to veliko stane. In išče bližnjice za časten umik. Najlažje je reči, da okolje ne sprejema zgodbe, da ni podpore in tako naprej. Pri tem pa pozabi, da ga nihče ni silil, da se na takšen način vključi v delovanje društva. Da je bolj smiselno delovati z manjšim vložkom in z delom na daljše obdobje, kar je edini pravi recept za uspeh, pač ni v njihovi miselnosti. Se pa človek večkrat vpraša, kako to, da se ti uspešni poslovneži v športnem udejstvovanju odločajo impulzivno in večkrat nepremišljeno. Na koncu je zapitek grenak oziroma največkrat eno samo pogorišče.
Tega za koprsko košarkarsko zgodbo še ne vemo oziroma ne moremo trditi. Morda se pa res obeta zasuk v miselnosti in delo na daljši rok.
Tudi sežanska nogometna zgodba temelji na zasebnem vlagatelju oziroma galaksiji podjetij okoli nakupovalne skupnosti Cherryboxa. Marsikdo se sprašuje, kaj je v ozadju pri sila odmevnem prihodu nekdanjega nogometnega zvezdnika Maura Camoranesija, ki je razburkal mirne praznične dni. Argentinec na trenerskem področju skoraj nima izkušenj, sredi sezone prihaja v specifično majhno slovensko nogometno okolje, ki v vsem, po miselnosti in v igralskem kadru, pogleduje na Balkan. Tabor se bo moral krepko boriti za neposreden obstanek v prvi slovenski ligi, zdaj je izgubil tudi dejansko edinega strelca. Zakaj torej prihod v tem trenutku? Odgovor je preprost: to je izvrsten marketinški projekt, ki je segel vse do Camoranesijeve rodne celine, južne Amerike, novico o njegovem prihodu v Sežano so povzeli vsi veliki mednarodni mediji, tudi športni, od Gazzette dello Sport, L'Equipa do španske Marce. Kar je seveda zelo dobro za pokrovitelja in dobro tudi za klub, ki si s tem tudi nabira točke. Vse ostale plati zvezdnikovega prihoda se bodo morale še potrditi. Uspešnost najbolj zvenečega imena v slovenskem nogometu bo odvisna zgolj od rezultatov, ki jih bo ekipa nabrala tja do maja.