Pleskarjeva izpoved
Irec, najnovejši projekt Martina Scorseseja, ki so se ga zaradi zajetnega proračuna izogibali številni filmski producenti in je naposled dobil zeleno luč pri najbolj ambicioznem ponudniku videopretočnih vsebin Netflixu, je bil največji osmoljenec na nedavni podelitvi zlatih globusov. Zakaj?
Robert De Niro (desno) in Al Pacino se nista veliko bratila v mafijskih filmih,
slednji pa do Irca še ni niti nikoli nastopil v filmu Martina Scorseseja.
V ospredju projekta, uradno vrednega 159 milijonov dolarjev (levji delež so terjali pomlajevalni efekti glavnih igralcev v postprodukciji), je že pozabljena zgodba o nekoč drugem najbolj vplivnem Američanu v 50. in 60. letih minulega stoletja, takoj za ameriškim predsednikom, šefu avtoprevozniškega sindikata Jimmyju Hoffi (igra ga Al Pacino).
Kup nepreverjenih informacij
“Ta je bil v 50. letih tako velik kot Elvis Presley, v 60. letih pa kot Beatlesi,” pravi v filmu Irec alias Frank Sheeran (Robert De Niro), ki je tik pred svojo smrtjo leta 2003 nekdanjemu odvetniku Charlesu Brandtu zaupal svojo življenjsko zgodbo in med tem posredoval vrsto let zaupne informacije, ki so naslednje leto končale v knjigi z naslovom I Heard You Paint Houses: Frank “The Irishman” Sheeran and the Inside Story of the Mafia, the Teamsters, and the Last Ride of Jimmy Hoffa, in je osnova za pričujoči film. V tej knjigi Brandt obelodani kup nepreverjenih informacij, med temi pa dobimo tudi “odgovor” na eno največjih ameriških ugank iz druge polovice 20. stoletja, in sicer kaj se je pravzaprav zgodilo s Hoffo. Ta je 30. julija leta 1975 izginil brez sledu, njegovega trupla pa niso nikoli našli.
Od vojaka do mafijaša
Toda Scorsesejev Irec je predvsem zgodba o Franku Sheeranu, ki je bil v določenem obdobju eden največjih zaupnikov Hoffe (spala sta celo v isti sobi), in opisuje njegov vzpon v svet italijanske mafije v ZDA. Po tem ko je v času druge svetovne vojne zagrešil tudi kakšen vojni zločin, se je po vrnitvi v ZDA sprva preživljal kot voznik tovornjaka in sindikalist. Po kratkem, a pomenljivem srečanju s šefom pennsilvanijske mafije Russellom Bufalinom (iz neuradnega igralskega pokoja je Scorseseju uspelo priklicati Joea Pescija) se začne polagoma uvajati v nov svet, ki, kot kasneje omeni v filmu, se ni drastično razlikoval od njegovega dela kot vojak. Končni blagoslov za iniciacijo v mafijo pa dobi od Angela Bruna, v čigar žal zelo obrobni vlogi srečamo še eno od legend iz mafijskih filmov Harveyja Keitela.
“Forrest Gump ameriške mafije”
Irca je Scorsese začrtal zelo širokopotezno. Film je snemal na več kot 100 lokacijah, sestavlja ga več kot 300 prizorov, traja kar 209 minut in, kot omenjeno, je levji delež proračuna odgriznila pomlajevalna postprodukcija, predvsem De Nira, ki pa ne deluje najbolj prepričljivo, saj je velika diskrepanca med De Nirom v srednjih letih z bolj “polikanim” obrazom ter njegovim mestoma okornim premikanjem, ki izdaja njegova dejanska leta.
Ne gre se torej čuditi, da zaradi finančne zahtevnosti projekta (na koncu naj bi porabili celo 200 milijonov dolarjev) z vprašljivim končnim izkupičkom in pozabljeno zgodbo o Jimmyju Hoffi kar nekaj let Scorsese ni dobil zelene luči pri številnih producentih. Problematičen je tudi glavni lik - Frank Sheeran, ki za svoje izpovedi ni podal nobenega otipljivega dokaza in v filmu deluje kot nekakšen “Forrest Gump ameriške mafije”, saj naj bi bil ta venomer prisoten v takšnih in drugačnih vlogah ob najpomembnejših dogodkih ameriške zgodovine v 50. in 60. letih.
Stari mački so si zaželeli še en epski film
Končen rezultat je sicer zelo gledljiv film, ki kljub zajetni minutaži ne izgublja na ritmu, igralska zasedba je izvrstna, še posebej izstopajoča sta De Niro in Al Pacino. Zanimivo je, da Pacino ni do Irca še nikoli nastopil v Scorsesejevem filmu, De Niro pa, denimo, kar devetkrat. Pacino pa se tudi z De Nirom sicer ni zelo pogosto družil v mafijskih filmih, prvič v Botru II., toda v različnih časovnih linijah, v katerih poteka film, velja pa še omeniti Vročico iz leta 1995, ko sta prvič zaigrala skupaj. Pod črto pa se zdi, da je glavni motiv za nastanek Irca ta, da so si stari filmski mafijski mački zaželeli še en, morda tudi poslednji, epski filmski projekt. In so ga dobili, s pomočjo Netflixa, ki je po lanskem slavju Rome Alfonsa Cuarona na podelitvi oskarjev letos vse upe položil v Zgodbo o zakonu Noaha Baumbacha in Irca. Obema glede na boren izkupiček na zlatih globusih, ki veljajo za znanilce oskarjev, bolj slabo kaže.