Blejska ekipa zaenkrat izvirnejša od bohinjske

Po silni publiciteti, kakršno si običajno privošči komercialna televizija ob lansiranju najnovejše telenovele, in že predhodni precejšnji medijski izpostavljenosti Tadeja Goloba ob izidu kriminalnega romana Jezero, so bila pričakovanja za televizijsko ekranizacijo Jezera upravičeno visoka. Toda po ogledu prvih treh od šestih epizod nadaljevanka pusti dokaj mlačen vtis.

Ekipa scenaristov, med katerimi so poleg Tadeja Goloba še Matevž Luzar, Miha Hočevar in Srđan Koljević, je zgodbo začela kot v romanu, z najdbo ženskega trupla brez glave, nekje ob Bohinjskem jezeru. O grozljivi najdbi je policiste prva obvestila domačinka, ki se je v bližini sprehajala s svojim psom, čez čas pa se je mimo kraja najdbe trupla peljal višji kriminalistični inšpektor Taras Birsa (Sebastijan Cavazza), ki se je z ženo (Jana Zupančič) ravno vračal z novoletne zabave. Poklicna dolžnost mu ni dala miru in odločil se je preveriti, kaj se je pravzaprav zgodilo. Po nekaj osnovnih navodilih, kako postopati dalje, ne najbolj izkušenim možem postave, ki so mimogrede s svojim tacanjem vsepovprek uničili tudi vse morebitne sledi v snegu, je Birsa mislil, da je zanj zgodba z brezglavim truplom končana. Toda ni bilo tako. Šef mu je dodelil ravno ta primer, njegovo ekipo pa je še okrepil s sveže pečeno mlado pripravnico Tino Lanc (Nika Rozman). Ekipa, ki jo sestavljata še debelušni in godrnjavi Pavle Brajc (Gregor Čušin) ter bolj pozorni Zoran Osterc (Matej Puc), se tako poda v lov na morilca.

Slovenska televizijska produkcija v celoti je žal zaradi finančne podhranjenosti in zapostavljene scenaristike še vedno daleč za najbolj izstopajočimi skandinavskimi televizijskim serijami, kot so Most, Umor in Ujeti.

Nerazumljivo mrmrajoči Cavazza

Poleg nerazumljivo mrmrajočega Cavazze ima nadaljevanka precej težav v neprepričljivi predstavitvi poteka kriminalistične preiskave. Poleg omenjenih amaterjev v prvem delu je do sedaj eden najbolj očitnih tovrstnih primerov v tretji epizodi, ko Birsa in pripravnica zaslišujeta lastnico skrivnostnega pozabljenega avtomobila v Bohinju in kljub številnim policijskim evidencam nista vedela, da je bilo to dekle pred časom že v priporu in da je bilo pred tem v zvezi s prekupčevalcem mamil. Od nje izvesta tudi prekupčevalčevo ime, od koder starta še ena vzporedna preiskava, ki jo vodita Birsova kolega, sicer bolj v vlogi operativcev na terenu med manjšimi ribami, medtem ko sta Birsa in Lančeva na sledi večjim ribam - slovenskemu “farmacevtskemu baronu” in z njim povezanim dekanom biotehniške fakultete.

Kot omenjeno, je največ kritik pri gledalcih požel Cavazza zaradi nerazumljivega govora, toda tudi razvoj njegovega lika v nadaljevanki ni najbolj razumljiv. Po treh delih gledalec še vedno tava v temi in ne ve, zakaj je Birsa neprestano namrgoden in ljudomrzniški ter se ne “odtali” niti ob ženi in hčerki (Mojca Filač). Tudi preostali osrednji akterji zgodbe pravzaprav ne izstopajo, izkaže se le, da je bila prvotna Birsova skepsa in nejevolja glede nove pripravnice neupravičena. Toda prvi prizor, ko šef predstavi Birsi novo okrepitev, bi bilo najbolje pozabiti, saj sodi v milje tretjerazrednih seksističnih reprezentacij žensk v filmu.

Oddaljena Skandinavija

Glede na proračun (100.000 evrov na epizodo) in dobro izbiro režiserjev Matevž Luzar (Srečen za umret) in Klemen Dvornik (Kruha in iger), ki imata oba za seboj nekaj odličnih del, bi pričakovali, da bo serija izstopala tudi režijsko. Toda režiserja sta se odločila za precej konvencionalen in izčiščen slog brez eksperimentiranj, temu sledi tudi linearna montaža. Neizbežna pa je primerjava s še enim slovenskim poskusom skandinavske kriminalke, nanizanko Ekipa Bled. 18-delna serija s precej nižjim proračunom in v režiji Blaža Završnika je sicer resda začela bolj okorno, a je nato iz dela v del bolj samosvoje in nepredvidljivo obdelovala številne kroniške primere na Bledu in delovala veliko bolj prepričljivo ter izvirno od bohinjske ekipe. Za nameček Završnik s scenaristom Gregorjem Fonom ni imel filmične literarne predloge, ampak sta za vsako 25-minutno epizodo posebej razvila zgodbo. Toda slovenska televizijska produkcija v celoti je žal zaradi finančne podhranjenosti in zapostavljene scenaristike še vedno daleč za najbolj izstopajočimi skandinavskimi televizijskim serijami, kot so Most, Umor in Ujeti.

---