Zmerimo, kar merimo
Na ekonomijo se seveda spoznam približno tako kot zajec na boben in na kraj pameti mi ne pade, da bi razpredal o ekonomiji in njenih zakonitostih. Se mi pa nekako zdi, da pri omenjenem razmišljanju pravzaprav ne gre samo za ekonomijo. Znani nobelovec namreč razglablja o tem, kako malo nam merjenje ekonomske uspešnosti podjetij, držav, ekonomij te ali one poloble ali kar celotnega človeštva pove o dejanskem stanju planeta. Ta se, tako Stiglitz, v tem trenutku že spopada s podnebno krizo, z naraščajočo neenakostjo in tudi s krizo demokracije. Kljub temu pa sprejeti načini merjenja ekonomske uspešnosti ne dajejo nikakršnih namigov, da so omenjene težave tukaj in zdaj in da utegnemo imeti zaradi njih še bistveno večje težave že v bližnji prihodnosti. Ali drugače, če rast, pa naj bo ta modra, zelena ali brezbarvna, ni trajnostna (vzdržna), ker uničuje okolje in nekritično (potratno) troši naravne vire, bi nas na to morali opozoriti raznorazni statistični prikazi taiste rasti. Pa nas ne.
To pomeni, da je z našim merjenjem ekonomske in družbene uspešnosti očitno nekaj hudo narobe. Še več, pozitivne vrednosti bruto družbenega proizvoda politike prepričujejo, da je vse v redu in da ni razloga za spremembe. Vendar pa rast bruto družbenega proizvoda ne pove prav ničesar o degradaciji okolja, ničesar o pustošenju naravnih virov, vključno z biotsko raznovrstnostjo, in ničesar o naraščajoči neenakosti in revščini.
Razvoj in gospodarska rast, ki za seboj puščata opustošeno naravno in družbeno okolje, se dolgoročno preprosto ne izideta. Zato si ob vseprisotnem in več kot dobrodošlem ter nedvomno dobrohotnem napisu “Srečno 2020” mislim, da sreča še zdaleč ne bo dovolj.
Kdo ve, kakšne bi bile vrednosti bruto družbenega proizvoda, če bi v izračune nekako vključili proteste na ulicah Francije, Španije, Češke, Gruzije, Irana, Iraka, Libanona, Indije, Čila, Venezuele, Kolumbije, Bolivije, Hongkonga. Ali milijone migrantov iz podsaharske Afrike, Sirije, Afganistana. Pa če bi v taiste izračune vključili še požare v Avstraliji, Kaliforniji, Amazoniji, Sibiriji. Pa poplave v Benetkah, Bosni in Hercegovini, Keniji, Južni Afriki, na Balearih, Kreti in še kje. Ali če bi vključili upad števila ptic, dvoživk, zdesetkane staleže rib v svetovnih oceanih, opustošene pokrajine zaradi dnevnih kopov, naftnih vrtin, neskončnih plantaž soje, palm, koruze, dvo-, tro-, štiri-, pet- in šest pasovnic. Da o izpustih toplogrednih plinov in plastiki niti ne govorimo.
Skratka, kakšen bi bil bruto družbeni proizvod, če bi kakšen navihan matematik ali ekonomist v izračune vključil tudi, recimo ji - bruto okoljsko, pa še bruto družbeno škodo. Močno dvomim, da bi bile vrednosti tako imenovanega bedepeja še vedno pozitivne. In morda bi to dalo misliti politikom vseh barv in okusov z vseh strani neba. Poudarek na “morda”.
No, verjeti, da bo prihodnost svetla sama po sebi, seveda ne gre. Potrebnega bo veliko poguma in veliko sreče.
Dolgoročno naravnani razmisleki namreč niso nekaj, s čimer bi se običajno lahko kitili politiki. In to ne glede na to, ali domujejo na sončni ali senčni strani Alp, Dolomitov, Dinaridov, Urala, Atlasa ali Skalnega gorovja. Razvoj in gospodarska rast, ki za seboj puščata opustošeno naravno in družbeno okolje, se dolgoročno preprosto ne izideta. Zato si ob vseprisotnem in več kot dobrodošlem ter nedvomno dobrohotnem napisu “Srečno 2020” mislim, da sreča še zdaleč ne bo dovolj. Toliko je na tem planetu preprosto ni.
Kaj na planetu, še na Marjanovi in Borutovi strani Alp ne. Zato bo potrebnega še vse kaj drugega kot sreča. In ne le v 2020. Potreben bo pošten razmislek o posledicah naših ravnanj in zatem še veliko poguma za to, da bomo ta ravnanja spremenili. In šele potem se lahko morda nadejamo tudi sreče. Ta namreč spremlja pogumne. Tako vsaj pravi stari pregovor. In ker je za pregovore znano, da niso iz trte izviti, bo že držalo. Tako kot bo držalo, da bomo na nakupovalni strani Alp očitno prej dobili Ikeo kot pa novo Narodno in univerzitetno knjižnico, kar ne glede na objektivne in subjektivne vzroke in težave pri gradnji te ključne narodove zakladnice, veliko pove o prioritetah in smereh razvoja naše družbe. Tako kot oglas za novo platformo za spremljanje televizijskih in ostalih vsebin z domačega kavča ali fotelja. Oglas, ki cilja na naše najmlajše, najprej pove, da je igranje na igralih v parku v zimskih časih malce oteženo, a da to še ne pomeni, da bodo med prazniki otroci ostali brez zabave. Na voljo je omenjena nova platforma, ki otrokom omogoča, da vsebine izbirajo kar z glasovnimi ukazi. Če je bilo do zdaj potrebno poiskati in prebrati, na katerem kanalu je ta ali ona otroška oddaja in vsaj seči po daljincu ter pritisniti na pravo številko, lahko zdaj otrok preprosto reče “Sam doma” in že bo na voljo ena izmed nevemkolikih različic najbolj znanega božičnega filma na svetu. No, vsaj na zahodni polobli. Še mami ali očetu zakliče “Kokice in kokakolo!” in to je to. Zabava se lahko začne.
Nobenega napora, ne miselnega in ne fizičnega. Nekako tako kot pri tistih reklamah (ameriških?) za vsemogoče izjemne pripomočke, ki ti ob gledanju vsakodnevnega resničnostnega šova ali nadaljevanke, brez napornih treningov omogočijo švarcenegersko postavo. Basta creder, bi rekli naši sosedje. No, verjeti, da bo prihodnost svetla sama po sebi, seveda ne gre. Potrebnega bo veliko poguma in veliko sreče. Da o tem, da mora bedepe, kakršnega poznamo danes, na smetišče zgodovine, niti ne govorim. Sicer pa v 2020 še največ sreče potrebuje Semedelski zaliv, zadnja žrtev prepričanja načrtovalcev razvoja v koprski občini, da so nove površine za avtomobile, brisače, senčnike in ležalnike pomembnejše od morja in njegovih prebivalcev. Če ne bo sreče z vremenom, bo velik del nasutega flišnega materiala končal v zalivu, kjer bo prekril vse, razen tistega, kar ima srečo, da leze in gre.