Obmejni šverc komerc

Ljudje, ki živimo ob meji, smo pač malo drugačni od tistih v notranjosti, ki so varno obdani s sebi podobnimi (vsaj enako govorečimi). Z obeh strani meje veselo izkoriščamo travo na sosedovem pašniku. Ker pa to nikakor ni v interesu trenutne oblasti, smo morali, vsaj včasih, švercati.

Švercati (tihotapiti) sem začel že od malega. Obliko šverca smo prilagodili prevoznemu sredstvu. Barka ali avtobus. Da si prišel na ladjo, si moral tam ob morju na robu stavbe avtobusne postaje skozi majhen prostor mimo carinika, še huje - mimo ženske različice (cariničarke, carinice ...). Grozen dren. Mama mi je pred carinskim pregledom vtaknila zavojček cigaret v žep in jaz, prijazno dete, sem to prinesel na barko in še mimo druge carine v Trst. Tam je bil ogromen prostor, kjer smo korakali mimo carinikov in odkimavali, da nimamo nič zanje. Počasi sem cigaretam dodal še zavojček masla, pa kakšen zrezek. To sem odnesel teti in dobil lire za nakup kave, kakšne majice ,.. Ko sem še malo zrasel, sem lahko vse skupaj prodal kakšnemu preprodajalcu na pokritem trgu, ki je imel boljše cene. Doma sami pravi komunisti, a konec meseca je bila vedno kriza. Mama si je sposodila, da smo prišli v nov mesec, in tako iz meseca v mesec. Droben šverc nam je pomagal pri družinski ekonomiji.

Mama je pred carinskim pregledom vedno od daleč ocenjevala carinike in upala, da je tisti iz njene vrste ne bo preveč strogo pregledal. Najbolj se je bala osebnega pregleda v ločenem prostoru. Kako ne, saj je v hudi varianti vseboval tudi pregled telesnih odprtin. Precej let kasneje je kolega šel nekaj iskat v Trst in je doživel ta znameniti pregled. Kavo v Trstu je spil kar stoje!

V avtu cela smehljajoča se družinica s taščo na čelu, zadaj pa lepo pakirani črvi. Temu se reče družinsko podjetje!

Umetnost vkrcanja na avtobus za Trst

Z avtobusom si doživel pregled na meji na Škofijah. Priti na avtobus za Trst je bila posebna umetnost. Šjore s kupi borš (ekološko - sedaj bi to bile plastične vrečke) so ob prihodu avtobusa navalile in se prerinile do vrat. Prej je bila videti, kot da se bo vsak čas zgrudila, a napad na avtobus in sedež v njem je izvedla brezhibno. Tu so veljali samo komolci in obsežnost zadnjice. Mulci smo pač na koncu le prilezli na nabit avtobus. Rekreacija se je ponovila na meji. Spet otovorjene so se pognale iz avtobusa v prostor s cariniki kot gazelice. To si moral samo gledati, kakšno hitrost je razvila takšna sto kilska bojna ladja. In spet nihče ni imel ničesar prijaviti. Enako za nazaj grede iz Trsta. Ja, kaj pa ste tja sploh šli delat?

Takšen naval na prevozno sredstvo sem doživel kasneje samo še takrat, ko sem se prvič, zadnjič in nikdar več, peljal z Jatovim letalom z Danske v Zagreb. Do tja sem prišel z letalom družbe SAS: elegantne stevardese, urejen pilot, vse mirno in pomirjujoče. Skoraj sem izgubil strah pred letenjem. Potem pa ta stampedo. Vrsta kot za v Trst. Vsak potnik je imel še kup vrečk. Naval na sedeže in polnjenje vseh lukenj s prtljago. Stevardese na videz kot tiste šjore z avtobusa, pilot z razpeto srajco in postrani kapo. Da se je to čudo dvignilo, je bila čista sreča. Mislim, da so tudi v stranišču sedeli razni prijatelji posadke. Mene so v Zagrebu popolnoma belega s težavo ločili od sedežnih naslonjal in za vselej sem končal z letenjem. Saj nisem ptica!

O avtorju

Aljoša Žerjal (1950) je bil rojen v Kopru, kjer tudi živi vse življenje. Bil je tabornik, njegovo taborniško ime je Cale, na koprski gimnaziji je bil dolgo profesor fizike, že precej časa pa je na samostojni podjetniški poti.

Dateljni in črvi - najbolj donosni morski sadeži

Z napredkom smo seveda prešli na obiskovanje Trsta z avtomobilom. Tu si pred našimi skrival stvari pod sedeže in zopet kazal nedolžno faco pri vprašanju, če je kaj za prijaviti. Mene je vedno zvijalo v želodcu in sem švercal le, če je bilo res nujno. Sem pa tako spravil čez mejo prvi osebni računalnik v Istri. Še sedaj se tresem!

Tja pa so podjetni fantje švercali morske plodove - posebej so bile čislane školjke in še posebej dateljni. Italijani so jih neutrudno kulinarično uničevali, fantje pa lepo služili. Še boljši je bil posel z morskimi črvi. Ti so idealne vabe za ribe. In dragi, dragi! V avtu cela smehljajoča se družinica s taščo na čelu, zadaj pa lepo pakirani črvi. Temu se reče družinsko podjetje!

Trst je seveda bil v Jugi pojem švercanja. Vanj so se zgrinjale trume. Potem pa so imeli težave ob vračanju preko meje. Skrivanje kavbojk, aparatov, tekstila, čevljev ... je bila umetnost. Pred mejo so bili na italijanski strani kupi odvržene embalaže, polno smeti - njihovi časopisi so kazali slike smetišč in komentarje o teh nevzgojenih Balkancih. Je videti kaj sorodno z udarnimi vestmi na TV-postajah v sedanjem času? Samo mejo smo pomaknili proti jugu in že vihamo nos nad reveži, ki se obnašajo, kot smo se mi nekaj desetletij nazaj. No, Italijani so smeti lepo pustili v okras okolju in ves njihov blišč mesta mi nekako ni mogel zamegliti zanemarjenega in umazanega okolja. Tudi naši sedaj raje slikajo smeti za ubežniki, kot pa da bi jih počistili.

Postavljalci žic ograjujejo tudi sebe

Niti žica kot okrog Ljubljane ne bi preprečila, da ne bi tekle dobrine in ilegalni protiokupatorski dokumenti ter oprema ven in notri. Še tako skrbno zaprta meja ima velike luknje. S postavljanjem ograj samo zraste cena prešvercani robi. Dragi “ograjniki”, tega verjetno ne razumete, a z ograjo zapirate tudi sebe. Na koncu bomo vsi v domačem kokošnjaku, brez možnosti izhoda. Vzklikali bomo lokalnim petelinom na kupu gnoja in navijali, kateri bo drugemu skljuval perje. Komaj čakam, da zgine še južna meja! Brez slabih posledic in hitro smo se navadili na odprtje meje z Italijo in sedaj se res sprašujem: čemu meje! Človek je malo klavstrofobičen, če ima mejo pred in za sabo na komaj nekaj deset kilometrov.

Je pa švercanje pri nas visoko priznana dobrodelna dejavnost (do sebe seveda). Da je to prava mojstrovina, so hoteli modreci v Ljubljani ovekovečiti s spomenikom Martinu Krpanu (in seveda njegovi kobilici), ki bi stal na krožišču v Kopru. Pa ravno na krožišču, ki ubogim Ljubljančanom povzroča toliko problemov, saj je ta čudna prometna rešitev zanje (ne za vse - poznam zelo vešče redne obiskovalce!) skoraj nerešljiva uganka. Martin Kopra ni videl niti od daleč, a v Trst ga pač nismo mogli postaviti. Ker pa visoke plime lahko ogrožajo tudi krožišča, je izjemna ideja padla v vodo. Si predstavljate Martina do kolen v vodi - kakšna “bruta figura” (ma to težko prevedem). So pa Martina in predvsem kobilico v državnem centru res izjemno posodobili. Prvo avtocesto pri nas so seveda povlekli iz Ljubljane proti Trstu, da bi vsaj pot do teh nebes skrajšali.

A poglej zlomka! V Trstu nisem bil po nakupih že desetletja. Ostali v Jugi niso mogli razumeti, zakaj ne hodimo bolj pogosto v Trst. Počasi si dobil tudi pri nas vse tržno gospodarske dobrine in res nisem videl nobene potrebe po tržaških trgovinah. Včasih skočimo tja na kavo in sprehod. Sedaj Tržačani prihajajo v naše nakupovalne centre. To se mi res zdi kot znanstvena fantastika! Da bodo hodili iz Trsta v Koper po nakupih? Ni slabo!


Najbolj brano