Marko Brecelj: “Ne biti jezen - tudi to sodi k zmernemu napredku”

Najprej se je zataknilo: prošnjo za pogovor je tudi tokrat zavrnil, češ da na vprašanja za časopise odgovarja samo pisno. Trmoglavljenju na obeh straneh je sledil premislek in srečanje na sredini: Ježkov nagrajenec bo odgovarjal v živo, če Primorske novice in Društvo prijateljev zmernega napredka soorganiziramo javni kulturno-pogovorni večer Zaslišanje Marka Breclja. In smo ga, naša koprska avla je bila 10. decembra polna.

Marko Brecelj je “sodobni ustvarjalec, ki ga je težko ujeti v eno samo definicijo”, so zapisali v utemeljitvi Ježkove nagrade, ki jo podeljuje RTV Slovenija. Kantavtor in performer se enako dobro znajde tako v gledališki ali koncertni dvorani kakor na ulici, pomolu ali ob njivi, s katere sredi noči s harmoniko preganja divje prašiče in tako pomaga prijatelju kmetovalcu.

Na večeru, uokvirjenem med mehkoteroristične projekcije, Breclju nismo utegnili postaviti vseh pripravljenih vprašanj, saj nam je namenil pol ure in čas meril s peščeno uro, k sreči niti ne točno. Za sklepni vprašanji se zahvaljujemo glasovoma iz občinstva.

“Oče me je naučil pisati, mati je v meni spodbudila strast po nastopanju. Pred žarama staršev igram trikrat na leto: na njuna rojstna dneva in na svojega.”

Vsak glasbenik, pisec, performer je najprej poslušalec, bralec, gledalec. Kakšno in katero umetnost je Marko Brecelj užival, preden je začel ustvarjati?

“Ne drži, kar je osnovna podmena vprašanja. Zakaj dretje dojenčka, ki je ravnokar prišel na svet, ne bi bilo pevski nastop, vsebinsko sporočilo, performans? Na to gledam drugače, a ne bom šel v diskusijo. Kaj sem poslušal? Radio, ki sem ga imenoval La-la-la, na Marčinkovi 3 na Studencih v Mariboru. Bil je izvir, skozi katerega sem prvič slišal Ježkov glas. Ob osmih zjutraj sem poslušal radijske igre. Kakega drugega izvira svojega navdušenja nad slišanim ne pomnim. Performanse pa sem začel delati brez vzpodbude medijev. Hudič v meni ni počival.”

Kaj pa branje?

“Tu pa sem sploh slab ...”

“Resno mislim, da nas pot, po kateri gremo, vodi v Nikamor. K dejavnostim pa me vodi upanje brez razloga. Otipljivih razlogov za upanje ne vidim. Bolj ko mineva čas, manj jih vidim! Mislim, da si dela utvare, kdor upa z razlogi.”

Ampak pisanje vam gre odlično od rok!

“Hvala za pohvalo, a kar pišem, vašega medija ne zanima. Niste edini, ste pa pomembni v tem butalnem okolju, v katerem živimo.”

No, med vsemi mediji je največ vaših zapisov objavil prav ta.

“Saj 25 let živim in delujem v Butalah. Bilo bi pošastno absurdno, če ne bi največ objavile prav Primorske nogavice.”

“Univerzalni temeljni dohodek je neizbežni jutri ali neizbežni pojutrišnjem - če ta pojutrišnjem sploh bo, o čemer pa nisem prepričan.”

Marko Brecelj je pred štirimi leti s tovariši iz Društva prijateljev zmernega napredka (za njim žena Arijana Markučič Brecelj in Iztok Krkoč) Koper vznemiril s performansom Štetje v jeseni. 500 evrov, ki jih je občinska oblast namenila Kopergroundu, je Brecelj na koprski banki dal zamenjati v kovance za en cent in jih zatem iz samokolnice “po nesreči” stresel na Verdijevi ulici, pred sedežem župana Borisa Popoviča. Performans je odmeval po vseh državah nekdanje Jugoslavije. (foto: Andraž Gombač)

Od Alojza Kodreta do Dodogovora

Vaša zgodba se ne bere kot klasična, klišejska rokerska z nerazumevajočimi starši, ki skušajo ukrotiti dolgolasega upornika. Marsikdaj in marsikje se mami Branki in očetu Ivanu zahvaljujete za podporo.

“Premalo se jima zahvaljujem. Bila sta učitelja in sta velik del sebe razsejala tukaj, po Butalah, med drugim. Oblikovala sta me. Oče me je naučil pisati, mati je v meni spodbudila strast po nastopanju. Oba sta zdaj tu v žarah in mogoče se skupaj z njima nekega dne kam odselim. Danes dopoldne me je neka zelo prijazna gospa mojih let ogovorila: 'Oh, prej ste se mi zdeli en čudak, od televizijskega intervjuja naprej pa gledam na vas čisto drugače.' Pogovarjala sva se in rekel sem ji, da ne bom dovolil poimenovanja kake ulice po meni v Butalah. To bom zelo verjetno napisal v oporoki.”

Od Cocktaila do Kopergrounda

Marko Brecelj, 30. aprila 1951 rojen v Sarajevu, v učiteljski družini, je odraščal v Mariboru, maturiral na II. gimnaziji, pozneje pa opustil študij fizike v Ljubljani. Po selitvi družine v Koper ga je v šolskem letu 1967/68 skozi dva letnika kitare na glasbeni šoli vodil Ivan Šček. Brecljevo violino pa slišimo na mali plošči Rastemo / Svaki čovjek ima svoj blues, ki jo je izdal z Borisom Beletom, soustanoviteljem Buldožerja. Leta 1974 je z Bojanom Adamičem in Plesnim orkestrom RTV Slovenija posnel kultni prvenec Cocktail in na mladinskem festivalu v Subotici kot kantavtor in šansonjer prejel nagrado strokovne žirije. Po Jugoslaviji je zaslovel kot glavni pevec in besedilopisec Buldožerja, s katerim je posnel plošče Pljuni istini u oči, Zabranjeno plakatirati in Živi bili pa vidjeli, ki je na puljskem festivalu leta 1979 osvojila zlato areno za najboljšo filmsko glasbo. Leta 1981 je Brecelj izdal singlico s slovito Parado, s pesnikom Ivanom Volaričem - Feom se je povezal v Duo Zlatni zubi in z bendom Marjanov čudni zajec izdal ploščo Svinjam diamante (1985). S saksofonistom Primožem Šmitom in baskitaristom Alešem Joštom je kot Javna vaja izdal kaseto Desant na Rt dobre Nade (1986), s slednjim je ustvarjal še kot Javna dvaja in izdal Moje krave molznice (1991). Razširjenima ponatisoma Cocktaila je leta 2015 sledil DVD Samospevi, na katerem je Brecelj zbral pesmi, posnete v studiu Hendrix na Radiu Koper. Še prej je režiser Janez Burger o njem posnel dokumentarec Priletni parazit, nagrajen na Festivalu slovenskega filma v Portorožu.

Brecelj je izvedel številne družbenokritične mehkoteroristične akcije, v minulih treh desetletjih pa je ključno njegovo delovanje v koprskem mladinskem kulturnem centru, Društvu prijateljev zmernega napredka, stranki Akacije, Ustanovi nevladnih mladinskega polja Pohorski bataljon ... Na večeru v avli Primorskih novic je s pomočjo videa predstavil še Superlojzenje, del jesenskega Kopergrounda leta 2017, poimenovan po pokojnem tovarišu Tomažu Mezku - Superlojzetu.  AG

Pred osmimi leti ste na koprskem pokopališču nastopili ob grobu staršev, 60. rojstni dan ste praznovali na javnem koncertu ...

“Tam praznujem vsako leto, zaigram nekaj pesmi, razen kadar vmes poseže višja sila. Pred žarama staršev igram trikrat na leto: na njuna rojstna dneva in na svojega. S tem se lahko seznanite na strani www.dodogovor.org. Dodogovor pomeni 'do dogovora med Borisom Popovičem in menoj', ki ga ne boste dočakali, ali pa govor izumrle ptice dodo, ki ga ni mogoče slišati, ker je ptica izumrla.”

Nekaj časa ste hodili po stopinjah staršev in študirali fiziko.

“Res je, zablefiral sem, da mi je geologija prelahek študij in da bom šel raje na tehnično fiziko. Nasedla sta mojemu blefu. Geologija mi je bila v resnici pretežka, nisem mogel opraviti izpita iz predmeta analiza 1. Ampak potem sem ga moral narediti na fiziki. Se je pa slabo končalo za mojega profesorja matematike Rajka Jamnika, ki ga je pozneje v gorah zadela strela.”

Se je pa dobro končalo v glasbi - zaradi vašega ponesrečenega študija smo dobili pesem Alojz valček.

“Študij niti ni bil ponesrečen. Je bil, kar je bil. Vsekakor je bil zabaven, veder, ustvarjalen, nekoliko razpuščen ... Pesem Alojz valček sem naredil za Alojza Kodreta, ki nas je mučil z matematično fiziko. Napisal sem jo za neko praznovanje, brucovanje. In še vedno jo pojejo na brucovanjih, je himna študentov matematike in fizike.”

Alojz Kodre je javnosti najbolj znan kot prevajalec Douglasa Adamsa in njegovega Štoparskega vodnika po galaksiji. Pred nekaj dnevi je nastopil na literarnem večeru v Ljubljani in omenil tudi Marka Breclja ...

“O, lepo.”

Je bil res tako grozen, “človek brez milosti”?

“Niti ni bil grozen. Bil je duhovit, hudomušen. Takrat je bil nadarjen asistent profesorja Ivana Kuščerja. Kuščerju sem povedal, da sem Kodreta vprašal, ali ga lahko imenujem v pesmi in prepevam 'Alojz Kodre, mojster za vse, mojster za mafijo, mafijo'. Pa mi je Kodre odgovoril, da ne, ker bi se v zgodovinski spomin raje zapisal s čim drugim, ne s to pesmijo. (Na plošči ga Brecelj imenuje Alojz Podre, op. avt.) Kuščer mi je rekel, da tega ne more razumeti in da bi sam dovolil uporabo svojega imena in priimka, če bi mu kdo posvetil pesem.”

Ste se pozneje s Kodretom še kaj srečevali?

“Nisem se. Enkrat sem ga videl na televiziji in opazil, da ga je zadela kap, mu omrtvičila pol obraza. Slišal sem, da se je zlizal. Želim mu vetra v jadra in rodovitnosti v preostanku časa, ki ga ima.”

Manj znano je, da ste prepevati začeli že kot dijak v Mariboru, v kvartetu Beli črnci. Leta 1985 ste na plošči Svinjam diamante skupine Marjanov čudni zajec objavili tudi When I Am Dead, posnetek Belih črncev.

“Beli črnci - The White Negroes smo bili vokalni kvartet, belci v belih pulijih. Iz neke knjižice smo pobirali črnske duhovne pesmi, začeli smo pri mojih petnajstih letih, končali pri mojih dvajsetih. Svoj prvi dunajski zrezek sem zaslužil s petjem črnskih duhovnih. Na Radiu Maribor smo jih posneli kakih deset, morale bi biti v arhivu, če ni šlo že vse v nič. A imamo presnetke. To je bil prvi zalet mojega javnega nastopanja, ki je bilo dovolj samoniklo, veliko bolj kakor New Swing Quartet. Res je malo znano, a sem na to obdobje ponosen in rad govorim o njem. Še manj znano pa je, da zadnjih deset let pojem izključno belske duhovne pesmi.”

Drži, da ste Beli črnci nekoč nastopili tudi z igralcem Stanetom Severjem?

“Nastopili smo na prireditvi Organizacije združenih narodov v ljubljanskem Nebotičniku. Takrat sem od blizu videl, kako se je Stane Sever studiozno pripravljal na kratek in zanj nepomemben nastop. Dal mi je lekcijo, kako moraš biti do zob - če jih imaš - oborožen pred vsakim javnim nastopom, kakršen je tudi tale zdaj.”

Že po prihodu v Koper, na svojem novem domu na Gradnikovi ulici, pa ste napisali svojo “prvo tazaresno”, kot ji pravite - Stonesi spoznajo moje stare starše. Se spomnite, odkod je prišla ta odštekana štorija o obisku Rolling Stonesov pri vas doma?

“Deloma izpod leve pazduhe, deloma pa izza desnega ušesa. Potem se je vse to srečalo in nastal je komad, ki je v redu in ga še vedno pojem.”

A se ni uvrstil na ploščo Cocktail.

“Veste, kako je pri športu - ali se uvrstiš ali ne.”

Ampak v knjižici, ki je spremljala poznejše ponatise, pišete, da bi tudi ta pesem sodila tja!

“Saj zato pa je na poznejših izdajah, na Obilnem predvolilnem in na Obilnem vunbacilnem. In bo tudi na dvojni vinilni plošči, ki jo hoče izdati Darjo Rot iz založbe Nika. Za nostalgike, ki imamo radi plošče in gramofone.”

Pa bo izšla?

“Če bo Bog dal ... in Rot kaj plačal. S producentko Ksenijo Kos bova poslušala še druge posnetke in ugotovila, ali bi zraven sodila še kakšna pesem. O vsem boste pravočasno obveščeni, če se boste kaj zanimali za Marka Breclja.”

Kaj pa je narobe s pesmima Duša in jaz in Gozd?

“Zakaj bi bilo kaj narobe?”

V spremni knjižici ste do njiju kritični ...

“Sošolec me je opozoril, da sem pesem Duša in jaz bolje pel za Radio Beograd, tam sem imel več ustvarjalne moči. V času objavljenega posnetka z orkestrom Radiotelevizije Ljubljana pa sem bil že v slabi družbi Buldožerjev, popival sem in sem zato mačkasto pel, ni bilo tako dobro. A ni bilo niti slabo. Z Gozdom pa ni nič narobe, ne vem, zakaj sem se obregnil ob to pesem.”

Napisali ste, da je “nekoliko cukrast”.

“Mah, zdaj se ne bi pridružil tej svoji oceni. Neki mladi iz Dornberka so mi pravili, da so nekoč kolesarili po Albaniji, prispeli so na neki vrh, bilo je naporno, bili so lačni in žejni, potem pa so poslušali Gozd ... in padli v nirvano, v trans ...”

... se izgubili v gozdu.

“Gozd jih je objel in zaščitil.”

“Otipljivih razlogov za upanje ne vidim”

Čas se neizprosno izteka, zato preskočimo nekaj vprašanj in se ustavimo pri bistvenem: je vaše življenjsko vodilo upanje brez razloga na poti v Nikamor?

“Seveda. Že leta 2013 smo po Kopru polepili plakate s 54 izvoljenci množic, ki nas peljejo v Nikamor. Pod vsako fotografijo je pisalo 'Z menoj v Nikamor'. Resno mislim, da nas pot, po kateri gremo, vodi v Nikamor. K dejavnostim pa me vodi upanje brez razloga. Otipljivih razlogov za upanje ne vidim. Bolj ko mineva čas, manj jih vidim! Mislim, da si dela utvare, kdor upa z razlogi.”

Društvo prijateljev zmernega napredka (DPZN) ste baje poimenovali po knjigi češkega pisatelja Jaroslava Haška, drži?

“Po stranki, o kateri Hašek piše v knjigi Politična in socialna zgodovina stranke zmernega napredka v mejah zakona. Pisal je v predrazpadnem času Avstro-Ogrske, sledila je češka samostojnost. Mi pa smo Društvo prijateljev zmernega napredka ustanovili prav tako ob razpadu Jugoslavije in nastanku samostojne Slovenije, na katero so nekateri ponosni. Jaz sem Sloveniji hvaležen, ne morem pa biti ponosen nanjo. Takrat so bili mnogi evforični, ponavljali so, kako bomo napredovali, postali druga Švica ... Kakor je bilo na Češkem okrog leta 1920, je bilo v Sloveniji okrog leta 1990, zato se mi je zdelo na mestu poimenovanje Društvo prijateljev zmernega napredka. In z leti vse bolj spoznavam, da je bilo poimenovanje pravilno, Jaroslav Hašek pa velik.”

Kaj vse sodi pod zmerni napredek?

“Kaj vse? Včeraj se je žena zgrozila, ker ne ve, kam vse gre denar, za kaj ga trošim. Odslej bom izdatke pisal na listek, da bo lahko vse videla. Ko se je včeraj jezila, sem ji rekel, da je njena jeza strup in da se mora razstrupiti, jaz pa ji bom pri tem pomagal. To ne velja samo za naju. Ne biti jezen - tudi to sodi k zmernemu napredku. Zakaj bi se človek moral jeziti?! Gojiti v sebi jezo in ji omogočati, da kroji tvoje obnašanje skozi ves dan ali celo leto - to ni zmeren napredek, ampak razkroj. Glede zmernega napredka lahko povem še to: že pred dvajsetimi leti smo mladim v Kopru ob obisku Mladinskega kulturnega centra jemali mobitele, oddati so jih morali v mobi-garderobi. Tu smo bili prvi in to je bila pravilna poteza. Danes pa gledamo oddaje o tem, kako škodljiva so ta osebnostna zrcalca. Pod zmerni napredek sodi tudi moja želja in poziv javnosti, izrečen decembra lani. Mineva eno leto, odkar nimamo več na grbi Nebodotičnega Palmitelja. Kar sem takrat napisal in prebral, ni takrat zanimalo ne vašega medija ne kakega drugega, a ponavljam ob prvi obletnici: tu bi morali ustanoviti ionizacijski medijski center. Ljudi, ki ne mislijo samo z očmi, bi prepričal in jim pojasnil, v čem je bila zločestost demokratičnega despotizma v Kopru. In v čem je zločestost demokratičnega despotizma v Ljubljani, ki pa še ni ukinjen. Tudi to je del zmernega napredka.”

Skoraj četrt stoletja ste vodili Mladinski kulturni center (MKC) v Kopru ...

“... na Gregorčičevi 4. Na Glagoljaški 4 pa še vedno vodim Mladinski, kulturni, socialni, multimedijski, medgeneracijski in muzejski center (MKSMC).”

Kakšne rezultate vidite po skoraj treh desetletjih dela?

“Mislim, da smo ves čas scali proti vetru. Z nami niste bili novinarji, z redkimi izjemami, z nami ni bila skisana kulturna smetana, niti mladina, ampak samo njen droben del. Za malomeščansko mainstream glavnino pa smo bili tujek. Nasploh smo bili v tem mestu vedno tujek. A ves čas smo upali brez razloga, ves čas smo sevali, in občasno srečam posledice na dveh nogah. Pravijo mi, da je bilo takrat lepo, spominjajo se koncertov in drugih dogodkov. Tudi mi se nasmejemo in z veseljem listamo po pisanih fotografskih, video in avdio arhivih. Verjetno 150 kilometrov naokrog ni društva, ki bi imelo bogatejši arhiv - in tudi manj obdelanega. Spletna stran Dodogovor od leta 2003 dnevno beleži dogajanje. Letos je novinarka iz Maribora Petra Vidali - za to se ji moram še posebej zahvaliti - zapisala, da je Dodogovor najbrž najbolj obsežen in dosleden slovenski javno-zasebni arhiv.”

Dodajmo: Marko Brecelj pa edina resničnostna zvezda v Sloveniji. Življenje kot reality šov!

“Hm, reality so moje diagnoze in laboratorijski izvidi. Reality je tudi nekroblagohotnost slovenskega kulturnega prostora do moje osebe, k čemur spada tudi Ježkova nagrada. Na pogovornem večeru Četrti četrtek, verjetno že tridesetem po vrsti, o katerem Primorske novice niso poročale, mi je predsednik komisije za Ježkovo nagrado Slavko Hren izdal resnico, da je moj lobi z gledališko režiserko Matejo Koležnik kot mojo vrhovno zvezdo varuhinjo moral premagati Vlada Kreslina. Ponosen sem na to.”

Mogoče pa je tudi Kreslinu v čast, da ga je premagal Brecelj.

“Kreslin je čisto prijazen fant. Pred kakimi tremi meseci me je poklical in me vprašal, kako sem. 'Hvala, dobro,' sem odgovoril.”

Mimogrede, vam je Boris Bele, soustanovitelj skupine Buldožer, čestital za nagrado?

“Zakaj ste pa tako radovedni? Na to vprašanje ne bom odgovoril.”

Potem najbrž poznamo odgovor.

“Je čestital, je. Mogoče sem mu celo odgovoril in se mu zahvalil.”

“Resno mislim, da nas pot, po kateri gremo, vodi v Nikamor. (foto: Tomaž primožič/FPA)

“Produkcija nesprijaznosti na vseh področjih pojema”

Te dni vas gledamo v filmu Zgodbe iz kostanjevih gozdov. Igrate enega od svetih treh kraljev, ki se kot nekakšni dobri duhovi prikažejo umirajočim, napravijo inventuro življenja, popišejo imovino ... Pravite, da vam nič ne vliva upanja. Niti mladi, kakršen je filmski režiser Gregor Božič?

“Gregor Božič je trpežen, natančen in sebi zvest mlad fant, ki spoštuje stare sorte jabolk. In zahvaljujem se mu, da me je izbral za filmsko vlogo, še bolj pa njegovi producentki, da me je dobro plačala - tri jurje v času zlate dobe pod Nebodotičnega peto je bilo strašno pomembnih. Gregorju Božiču mogoče kot drugim mladim, ki morajo biti v tem času ustvarjalni, manjka rušilne primesi, strasti, ki smo jo mi dobili intravenozno skozi šolo, predmet zgodovina, spominske proslave ... Našo generacijo je vzgajal duh spreminjanja. Vcepil nam je, da stvarnosti ne sprejmemo, ampak jo poskusimo spreminjati. Sedanja 'poustvarjalna ustvarjalnost' je drugačna, ljudje so sprijaznjeni, zato se nagnejo k občudovanju lepih gora, k obžalovanju, rahlemu objokovanju socialne in zgodovinske nesreče, kar vidimo tudi v Božičevem filmu. Rajši imam nesprijaznjeno glasbo in nesprijaznjene filme, produkcija nesprijaznosti pa na vseh področjih pojema. Sin, poštni uslužbenec, mi je povedal, da je v glasbi zdaj moderen trap, ki se je začel pred kakimi petnajstimi leti. Mladi plešejo, kuhajo drogo, kupujejo in prodajajo, v njihovih besedilih pa je razpadel vsak smisel. Globoko soglašam s sinom: trap je resničen odraz časa, v katerem živimo. Njihova umetnost je resnična, to je razpad, dokončna dekadenca, njihov način upora. Muca je popapala vsak smisel ... Lani smo v Kulturnem domu Hrpelje-Kozina na ogled postavili skulpturo Asphyxia / Zadušitev, ki jo je izdelal makedonski umetnik Žarko Bašeski. Zraven je pisalo, da je smiselnost človekovega obstoja izgubljena. Zato je čez dvometrsko glavo poveznjena plastika, spodaj se človek duši, umira, orgazmira ... Tudi to je metafora za trenutek, v katerem živimo. Dobro bi bilo, da se ne bi vdajali smučanju, plavanju, obskurnim slovenskim televizijskim dnevnikom in podobnemu. Bolje je pomisliti na to glavo, ki se duši. To je resničnost, tu so trdna tla.”

Čas za pogovor se nama je žal iztekel ...

“Preden odgovorim na vprašanja iz občinstva, bi rad še nekaj povedal. Odrivanje mojega dela in dela Društva prijateljev zmernega napredka na rob zavesti javnosti poteka že 25, 30 let. Na različne načine ga izvajajo vsi glavni mediji v Bermudskem trikotniku Primorske novice - Radio Koper - Televizija Koper. Posebno boleče zame je bilo ignoriranje teh medijev v obdobju med januarjem 2015 in decembrom 2018, torej v štirih letih, kolikor je v Jugoslaviji trajala druga svetovna vojna. Evo, zdaj imam občutek, kako dolga je bila. Mediji so opazili, da Brecelj tam špancira z obvezanimi koleni, s kolenovalniki, a bognedaj da bi stopili do njega in ga vprašali, kaj skuša sporočiti, v čem je problem. Problem, ki še ni rešen in s katerim se bomo morali še spopadati, je v demokratičnem despotovanju. O tem sem govoril tudi v televizijski oddaji, kjer so mi izročili Ježkovo nagrado. A pozabil sem pozdraviti vse, ki so to oddajo gledali prvič in zadnjič. Je populistična oddaja, a sem vseeno nastopil in se poskusil držati nasveta žene Arijane, ki mi je rekla, naj bom konstruktiven in duhovit. V oddaji pa so od mene pričakovali, da bom razvedrilen. Nastop sem končal s pesmico, ki je nekako povzetek tega, kar mislim o tu in zdaj:

Biba leze, biba gre,

gnili moji so zobje.

Pod očmi so kolobarji.

Saj to sem jaz!

O, bog nas varji!

Raca leže, noj vali,

mene pa srce boli;

nihče noče se upreti,

kmalu treba bo umreti.

Svet pa gre hudiču v rit.

Kdor ima in kdor je sit,

briga ga za drugih Danes.

Velik Joe in mali Janez

širita Demokracijo!

Čao, poštenje,

pamet, adijo!”

Odgovora na vprašanji iz občinstva

Kakšno je vaše mnenje o skrajšanju delovnega časa in uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka?

“To je politično vprašanje, a danes ne moreš biti nepolitičen, naj si še tako prizadevaš. Tako razumem tudi svojo vlogo. Do skrajšanja delovnega časa bi moralo priti že zdavnaj, a se je moral Dolfi pred 80 leti skupaj z ubogljivim in doslednim nemškim narodom pripravljati na drugo svetovno vojno, pa tega niso uvedli. Sicer pa so bile družbene sile že tako razvite, da bi vsi lahko delali dve, tri ure na dan, preostali čas pa bi živeli. A če bi živeli, bi nam po glavi začele hoditi čudne misli. O, to pa ne bi bilo v redu za tiste, ki imajo denar. Njihov denar nevidno in v ogromnih količinah šviga po internetnih linijah, oni imajo tudi nepremičnine in zanje ne bi bilo v redu, če bi mi imeli svoj prosti čas in bi razvijali ustvarjalnost. Boljše je, da smo zasužnjeni ali marginalizirani. Univerzalni temeljni dohodek pa je neizbežna prihodnost, čeprav je v Švici referendum o tem propadel. Moj sopotnik levkemik, sicer pomorec, mi je rekel, da ne bo druge izbire. Če bo šel ta globalni trend naprej, bodo morali državljane ozemljiti s takim dohodkom. Skratka, univerzalni temeljni dohodek je neizbežni jutri ali neizbežni pojutrišnjem - če ta pojutrišnjem sploh bo, o čemer pa nisem prepričan.”

Omenili ste kolenovanje - koliko ljudi se je dejansko ustavilo in vas kaj vprašalo, ko ste ga izvajali?

“Vsak stoti je pogledal. Otroci so buljili, večina staršev pa jih je potegnila stran, češ - ne glej stvari, ki jih je tako težko razložiti. Vsak tisoči pa se je pozanimal, zakaj pravzaprav kolenujem. Moje pričakovanje, da bo to postalo moderno, se je izkazalo za prazno. Veseli pa me, da je sedanji župan ob zaključku predvolilnega boja javno sprejel en moj kolenovalnik skupaj s ščipalko. Veseli me tudi njegova obljuba, da mi ga bo vrnil, ko ga bom hotel nazaj. S tem bom javnosti sporočil, da z Bržanstvom nisem več zadovoljen. A za zdaj sem zelo zadovoljen, še posebej z izjavo, da v Kopru ne bo ognjemetov, dokler bo on župan. Všeč mi je tudi, da ni zamenjal smeti, vseh tistih, s pomočjo katerih je prišel do zmage. Držal se je kitajskega pregovora: če imaš sovražnika, se ne bojuj z njim, ampak sedi na breg reke in počakaj, da reka naplavi njegovo truplo.”  


Najbolj brano