Letalski inženir, ki vozi avtomobile v Luki Koper

Viktor Onischenko je Uzbekistanec, ki je v Slovenijo prišel pred štirimi leti. Prvi dve leti je živel v Ljubljani, potem pa se je preselil v Istro. Nekaj časa je živel v Kopru in Pobegih, zdaj pa živi na Škofijah.

V iktor Onischenko je bil rojen v Uzbekistanu, v glavnem mestu Taškent, kjer je končal srednjo šolo, nato pa je univerzitetno šolanje nadaljeval v Ukrajini, kjer je živel vse do leta 2015.

“Študiral sem strojništvo, izobraževal sem se za poklic strojnega inženirja za letalstvo. V službi nato nisem sodeloval pri gradnji letal, a sem bil del štiričlanske ekipe, ki je skrbela za njihovo uporabo. Sprva sem delal v podjetju Aeroflot, najpomembnejši letalski družbi v nekdanji Sovjetski zvezi. Ob razpadu Sovjetske zveze pa se je Aeroflot v celoti preselil v Rusijo, zato sem od leta 2001 delal v podjetju Avialinija v Ukrajini, kjer sem opravljal isto delo.”

“Povsod pa sem se počutil kot tujec, nič ni bilo mojega. Potem pa sem, na potovanju iz Avstrije v Italijo, slučajno prišel v Slovenijo in naenkrat sem se počutil kot doma.”

Viktor Onischenko

Uzbekistanec, ki se je preselil iz Ukrajine v Slovenijo

Do izgube službe o selitvi ni razmišljal

“Delal sem in nisem razmišljal o selitvi v drugo državo. Potem pa je Ukrajina pričela uvažati letala znamk in modelov, ki jih nisem poznal. Spoznal sem se na letalo TU-154 ruskega proizvajalca Tupoljev. A ni tako kot pri avtu, kjer imaš sklopko, zavore in plin in lahko voziš s katerim koli. Če imaš dovoljenje za delo ali pilotiranje pri enem letalu, to dovoljenje ne velja za drugega, potrebno se je prešolati,” pove. Ukrajina je začela uvažati evropska in ameriška letala, kot sta Boeing in Airbus, zmanjšali so ekipe strojnih inženirjev in tako je Viktor Onischenko tudi izgubil službo.

“Moral sem začeti iskati novo zaposlitev, a v tistih časih je bilo zelo težko najti kaj ustreznega. Poskusil sem veliko različnih zaposlitev. Bil sem voznik in nakladalec tovorov, direktor, delovodja, opravljal sem še veliko drugih del.” Doda, da je poskusil že marsikaj razen pisarniških opravil na področju računovodstva in financ, ki ga niso veselila, ker je ugotovil, da so mu bližje ročna in strojna dela.

Podam ti roko

Članek je objavljen v sodelovanju s kampanjo Podam ti roko, ki jo izvajajo v okviru projekta Središče za medkulturni dialog Koper, ki ga sofinancira Evropska unija iz sredstev Sklada za azil, migracije in vključevanje in Republika Slovenija, naročnik pa je Ministrstvo za notranje zadeve.

“Prišel sem do spoznanja, da si ne želim več delati kot najemni delavec. Želel sem biti samostojen in imeti status samostojnega podjetnika. To sem poskušal narediti v Ukrajini in hitro sem ugotovil, da pol dneva delam nekaj zase, preostali čas pa urejam papirje, birokracijo in hodim na finančno upravo ter v druge urade. Bilo je toliko birokracije, da si moral za to delo najeti kakšnega poznavalca, a če si mu želel ponuditi normalno plačo, ni nič ostalo zate.” Pogrešal pa je tudi potovanja, ker so bila zanj prej del vsakdana.

Ker je želel potovati, je razmišljal tudi o tem, da bi si našel službo, katere sestavni del so potovanja, da bi delal denimo kot voznik. “A sem strast do potovanj potešil tako, da sem začel potovati z agencijami in nekaj let hodil z na izlete. Pozneje pa sem si zaželel potovati sam,” pravi.


V Slovenijo ga je pripeljala želja po novi izkušnji

“Potovanja so se mi začela zdeti dolgočasna in pomislil sem, kako bi bilo, če bi poskusil ves čas živeti v kakšni drugi državi, med drugimi ljudmi.” Tako je Viktor Onischenko začel iskati pravi kraj za življenje. “Obiskal sem Francijo, Nemčijo, Poljsko, Madžarsko, Tajsko, Kitajsko in še vrsto drugih držav. Venomer sem imel v mislih, kako bi se počutil, če bi v teh državah tudi živel. Povsod pa sem se počutil kot tujec, nič ni bilo mojega. Potem pa sem, na potovanju iz Avstrije v Italijo slučajno prišel v Slovenijo in naenkrat sem se počutil kot doma.” Sprva je ostal le nekaj dni in ni načrtoval, da bo ostal daljši čas, a se je vrnil in se odločil, da bo v Sloveniji tudi ostal.

Všeč so mu bili ljudje in tudi narava

”Všeč so mi bili ljudje, seveda pa tudi narava. Ljudje so mirni, niso prehitri. Ko sem tu prišel v gostilno, sem se počutil, kot da bi prišel na obisk k prijatelju. To mi je bilo na začetku najbolj všeč. Res sem želel dobiti izkušnjo življenja v drugi državi in v Sloveniji je bilo to najbolj enostavno. Nisem iskal zaslužka in kariere, iskal sem nove življenjske izkušnje,” poudarja.

Kmalu po prihodu je preveril, kako lahko pridobi dovoljenji za bivanje in za delo. Dovoljenj, kot pravi, ni bilo težko dobiti. “Oziral sem se tudi po drugih državah. V nekaterih bi dovoljenje dobil po enostavnejši poti, denimo v pribaltskih državah. A mi je bilo bolj všeč, da bi ostal v Sloveniji, kot rečeno, tako zaradi ljudi kot zaradi narave.”

Za Koper se je odločil zaradi službe

“V Kopru sem našel službo. Trenutno delam kot voznik v Luki Koper,” pravi Viktor Onischenko. Pove, da je s tem delom zadovoljen, ker je to zanj nova izkušnja. “Spoznal sem veliko novih ljudi iz različnih držav, Bolgarije, Srbije, Bosne in Hercegovine, Severne Makedonije, Albanije in še od kod.”

V Slovenijo je prišel, ne da bi se prej v Ukrajini učil slovenskega jezika: “Mislil sem si, da sem tako ali tako star in da nimam časa, da bi v Ukrajini porabil za to, da pridem pripravljen v Slovenijo. Tako sem vzel dokumente in šel. A jezik ni težek. No, je težji od ruščine, ker ima dvojino.”

Zaradi drugačnega načina štetja v slovenskem jeziku je imel v trgovini sprva težave. “V slovenščini se naprej izgovori zadnjo cifro in nato prvo. Tega se še nisem dobro naučil. Ko sem v trgovini vprašal koliko sem dolžen, mi je trgovka rekla 'dva ...' in sem si mislil, 'o, super, dva' in potem je dodala 'in devetdeset'. Tak je bil začetek. Bil sem navajen na obratne logike,” pove v smehu.

V Sloveniji ima vse, kar potrebuje

“Zdaj mi nič ne manjka. Imam občutek, da sem v Sloveniji dobil vse, kar potrebujem. Zdaj, za praznike, me sodelavci sprašujejo, ali bom šel domov. Jaz pa jim rečem, da ne bom šel v Ukrajino. 'Zakaj ne?' Ker ta trenutek od tam ničesar ne potrebujem.”

Bi pa iz Slovenije v Ukrajino in Uzbekistan prenesel več medsebojnega spoštovanja. “V Ukrajini ljudje bolj gledajo nase. V Sloveniji mi je zelo všeč, da preden človek kaj naredi, najprej pogleda naokrog, da ne bo koga zmotil. Na primer, če bi trije ljudje zasedli pločnik, bi se v Ukrajini ljudje prerinili skozi na vso silo, tu pa ljudje najprej vprašajo, ali se lahko umaknejo.”

Tudi v prihodnje si želi ostati v Sloveniji in poskusiti še kakšno drugo delo. “Morda si bom poskusil najti kakšno drugo delo, saj bi rad počel kaj novega. A težavo vidim v tem, da delodajalci niso pripravljeni na izobraževanje novih sodelavcev. Želijo nekoga z izkušnjami za točno določeno delo. A se bom potrudil, imam čas, saj se mi ne mudi. Nova služba ostaja moj načrt, saj želim dobiti nove izkušnje,” še pove optimistično Viktor Onischenko.

Lara Bandi, Darja Oražem

Kulturno izobraževalno društvo PiNA

---