Butec in butec

Najnovejša raziskava Knjiga in bralci je pokazala, med drugim, da v Sloveniji polovica ljudi ne bere. S tem se je nekultura ne-branja vrnila na stanje, ki je v državi veljalo leta 1979. Bodimo natančni. Tisti, ki ne berejo, niso v preteklem letu prebrali niti ene knjige (ne v slovenskem ne v tujem jeziku), ki ne bi bila povezana z njihovim delom. Potem je na spletu zaokrožila šala: kako vemo, koliko ljudi je v državi neumnih? 600.000. To so tisti, ki redno gledajo resničnostne šove (Samanta, hvala za poslano).

Kljub temu, da država na deklarativni ravni slovenski besedi (govorjeni ali pisani) pripisuje takšen pomen, v resnici nobena politika ni naredila bogvekaj, da bi tudi v realnem življenju spodbudila ljudi, naj berejo in spremljajo številne kulturne dogodke. Političnih resolucij in programov je v tej državi na številnih področjih veliko. Njihova učinkovitost pa je običajno enaka ničli.

To, da ljudje ne berejo, ne mislijo in gledajo programe, katerih namen je prav to, da čim manj mislijo, je resen javni problem.

Politični papir (ne knjižni) marsikaj prenese. Pred kratkim mi je ameriška kolegica poslala znanstveni članek, objavljen v znani ameriški ekonomski reviji, v katerem italijanski raziskovalci dokazujejo vpliv zabavljaške televizije na politično apatijo ljudi, oziroma bolj natančno, na njihovo politično izbiro. Moram priznati, da me je že sam izvleček raziskave pritegnil k poglobljenemu branju.

Najprej zaradi tega, ker v javnosti obstajajo večinoma zdravorazumske predstave o tem, kako določeni mediji negativno vplivajo na ljudi. Velik del raziskovanja pa ni šel dlje od tega, da se ukvarja z medijskimi reprezentacijami, z jamranjem o tem, kako se znižuje raven javnega pogovora, kako mediji s svojim površnim poročanjem in dezinformacijami zavajajo in manipulirajo ljudi. Ne. V tem članku je namreč metodološko korektno in z obdelavo neverjetnega števila podatkov na primeru Italije dokazano, da so komercialne televizije (predvsem tiste v lasti nekdanjega italijanskega predsednika vlade) s svojimi programi sistematično in dolgoročno poneumljale ljudi. Kot bi rekel sedanji predsednik ZDA (sicer preden je bil izvoljen): Obožujem slabo izobražene ljudi!

Čeprav mediji opravičujejo svoje novinarsko delo kot pomemben vzvod za zdravo delovanje demokracije, je očitno, da marsikateri tega ne počnejo. Niso dobri za demokracijo, niso dobri za ljudi, dobri pa so za tiste politike, ki s pomočjo zabavljaških programov pridejo v politiko. No, kaj so ugotovili avtorji raziskave (Durante, Pinotti in Tesei)? Veliko časa, namenjenega gledanju zabavljaške televizije, ima negativen učinek na našo inteligenco. Takšni “težki” gledalci večinoma izbirajo populistične politike in stranke. Tisti gledalci, ki so veliko gledali takšne programe pred desetim letom starosti, so na testih splošnih učnih uspehov dosegali slabe rezultate. In moj najljubši. Italijanska vojska (dokler je še bila naborniška) je ugotovila, da številni naborniki iz te skupine niso opravili psiholoških in inteligenčnih testov, ki bi jim omogočili služenje vojaškega roka.

To raziskavo bo prebralo majhno število ljudi. Njeni rezultati pa bi morali postati stvar medijske politike. To, da ljudje ne berejo, ne mislijo in gledajo programe, katerih namen je prav v tem, da čim manj mislijo, je resen javni problem. Ali pa ne? Tiste, ki ne mislijo, je mogoče ves čas dolgo časa voditi žejne čez vodo. In jih pri tem bombardirati z oglasi.


Preberite še


Najbolj brano