Po zvočnih sledeh od Edisona do digitalne dobe

Igrati pred občinstvom ali pa v snemalnem studiu sta za glasbenika povsem različni izkušnji poustvarjanja glasbe. Tudi snemalna ekipa, ki v mikrofone lovi igranje solista ali glasbene zasedbe, je pri delu v koncertnih dvoranah ali na drugih prizoriščih postavljena pred drugačne izzive kot v studiu, kjer lahko zvok laže nadzira. Kakšna pa je bila pot tehnološkega razvoja snemanja in produkcije glasbe?

Prvi poskusi zapisa zvoka segajo v sredino 19. stoletja. Zapisati zvok in ga tudi predvajati pa je prvič uspelo leta 1877 Thomasu Alvi Edisonu. “Izumil je fonograf z velikim lijakom, ki je usmerjal zvok na opno, na kateri je bila pričvrščena igla. Nihala je skupaj z opno in pri tem rezala vzdolžne brazde različne globine na mehko, vosku podobno snov,” pojasnjuje dr. Drago Kunej, višji znanstveni sodelavec in vodja zvočnega arhiva Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU, docent za področje etnomuzikologije in profesor glasbene akustike na Akademiji za glasbo in Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Emile Berliner ni smel uporabljati Edisonovega patenta, zato je leta 1887 iznašel nov način zapisa zvoka, ki ni bil več globinski in tudi ne na valju, pač pa je ustvaril bočni zapis na gramofonski plošči. Zaradi trpežnejšega materiala in cenejše proizvodnje so gramofonske plošče v dobrem desetletju izpodrinile Edisonove fonografe. “Gramofonske plošče so najprej snemali akustično: dovolj blizu lijaka je lahko igralo le malo glasbenikov in samo z inštrumenti, ki so imeli dovolj zvočne energije, na primer trobila. Leta 1925 pa so prvič uporabili mikrofon, ki je ojačal zvok, zapisali pa so ga ob pomoči električne snemalne glave,” opisuje dr. Kunej. Omejitev glede velikosti in izbora zasedb tako ni bilo več.

Vabljeni k poslušanju nocojšnje rubrike Primorski glasbeni talenti na Radiu Koper, ki jo podnaslovljeno Rastem z glasbo enkrat mesečno pripravljamo v sodelovanju z Zvezo primorskih glasbenih šol. Tokrat bomo izvedeli več o snemanju in reprodukciji zvoka skozi čas, o izkušnjah enote glasbene produkcije Radia Koper ter vtisih mladih primorskih glasbenikov pri snemanju v studiu. Nocojšnja oddaja se bo izjemoma začela ob 21. uri.

Revolucionarna sprememba magnetofonske tehnologije, pri kateri se zvok magnetno zapiše na tanko plast feromagnetov magnetofonskega traku, je bila možnost brisanja in ponovnega snemanja zvoka. Digitalna tehnologija, ki je nadvladala, pa je prva omogočila posnetke brez šuma. Kodiranje zvoka v digitalni zapis poteka z vzorčenjem analognega zvočnega signala. Obstaja več digitalnih formatov zvočnega zapisa različnih kakovosti, znatno pa so se povečale tudi možnosti obdelave zvoka.

Kljub raznovrstnim možnostim oplemenitenja zvoka ob pomoči tehnologije ostaja pri snemanju glasbenikov osnovno vodilo “zajeti čim bolj naraven zvok inštrumenta”, pravi Ksenija Kos, glasbena producentka Radia Koper. Njena desna roka je tonski mojster, ki mora poznati in ustrezno postaviti različne tipe mikrofonov, obvladati mešalno mizo in procesorje zvoka. Poleg znanja, ki ga nadgrajuje z izkušnjami, in seveda odličnega sluha, pa so zaželene lastnosti tudi “velika potrpežljivost in nenehna želja po eksperimentiranju”, poudarja tonski mojster Tadej Tadič.

Med gosti snemalnega studia Hendrix Radia Koper je vsako leto tudi veliko mladih glasbenikov, večinoma učencev primorskih glasbenih šol. Ksenija Kos svetuje, naj pridejo na snemanje z mislijo, da bodo posneli celoto. “Ključna pri klasični glasbi je namreč interpretacija; skladba je vsakič drugače izvedena, zato je zaželeno čim manj posegov vanjo, da se misel ne izgubi.” Ne glede na možnosti, ki jih nudi tehnologija, je dober posnetek “odvisen predvsem od izvajalca”, še dodaja.  

---