Ne romantika, poroka iz koristoljubja
V zadnjem času se na Goriškem vse bolj pogosto omenja preseganje meja. Velmožje ponosno predstavljajo prve projekte Evropskega združenja za teritorialno sodelovanje (EZTS) GO, ki so po devetih letih končani ali se začenjajo, ravno včeraj je ekipa, ki pripravlja kandidaturo Goric za naziv Evropske prestolnice kulture (EPK), županoma na Trgu Evrope oziroma Transalpini slovesno oddala programsko knjigo. Preseganje meja nosi v sebi vedno nekaj vélikega, romantičnega. Ob vstopu Slovenije v EU je bila ravno na tem skupnem trgu obeh Goric parola dneva: podrli smo fizično mejo, sedaj moramo podreti samo še meje v glavi.
Velike, simbolno nabite besede, od katerih pa človek, ko jih sliši desetič, kaj šele stotič, dobi zgolj - močan glavobol. Gorica in Nova Gorica sta od nekdaj živeli z in od meje, prav meja, v dobrem in slabem, je oblikovala njuno identiteto. Čeprav se je že v osemdesetih letih začelo govoriti o simbolnem pomenu in priložnostih enega mesta v dveh državah, v resnici Goric nikoli nista poganjala ne simbolika ne romantika, ampak trezen pragmatizem njunih prebivalcev. Goričani so hodili k nam po bencin, meso, v gostilne in kazinoje, danes pa v Qlandio, mi pa v Gorico po kavbojke, kavo in na Sveti Andrej na “karočke”. V redu, imeli smo pohode in kolesarjenja prijateljstva, a ljudje, razen tistih, ki so jih družile družinske in koga tudi prijateljske vezi, nikoli niso zares živeli drug ob drugem, z drugim.
Obdobje dvorjenja ob svečah in podoknic z mandolinami, ki obljubljajo vse, a se ne zavezujejo k ničemur, je mimo. Če Gorici dobita naziv EPK, se bo trdo delo šele začelo.
Res je, velikokrat je bilo prav mučno pred cariniki skrivati tistih nekaj deset tisoč lir ali v obratni smeri prešvercano robo. Skupaj s fizično mejo pa so nato v zgodovino romale tudi zgodbe in anekdote o tem in s tem tudi poseben del identitete, ki ni dan vsakomur. In je že zato dragocen. Pričakovanja, da bo vse drugače, ko meje, vsaj tiste vidne, ne bo več, so se, razumljivo, pokazala kot povsem jalova. Prav tako kot takrat namreč Gorici tudi danes poganja predvsem pragmatizem njunih prebivalcev. Kljub vsem projektom združevanja, šivanja somestja, kot je zdaj modno reči, Gorici verjetno nikoli ne bosta eno mesto v pravem pomenu besede, ampak bo v njiju vedno ta dvojnost. In prav v tem je past in priložnost hkrati.
Gorici, ki sta ob meji in zaradi nje zelo dolgo razmeroma dobro živeli, sta postavljeni pred velike preizkušnje. Meja ne pomeni več prednosti, mesti se starata, mladi iščejo priložnosti drugje, v lastnih državah igrata zelo obrobni vlogi. Italijanska Gorica še bistveno bolj. Ker sta neločljivo fizično povezani, sta obsojeni ena na drugo. Po političnem leporečju s simbolnimi dejanji in lepo zvenečimi gestami se zdi, da so velmožje z obeh strani meje pred leti vendarle dojeli, da je treba stopiti na pot konkretnih premikov. To je nakazala že odločitev za oblikovanje EZTS in še bolj napovedana skupna kandidatura za EPK.
Obdobje dvorjenja ob svečah in podoknic z mandolinami, ki obljubljajo vse, a se ne zavezujejo k ničemur, je dokončno mimo. Kdor gradi romantične gradove v oblakih, ponavadi ostane na suhem. Veliko bolj trdna zveza je “marriage of convenience”, poroka iz koristoljubja. Brez balasta velikih obljub o večni ljubezni, a z jasnim ciljem, osredotočenostjo in pripravljenostjo na trdo delo. Če Gorici dobita naziv EPK, ju čakata znoj in kri, resno delo se bo šele začelo. Imata vse predispozicije: odlično zgodbo o dveh mestih, spojenih na meji z burno zgodovino, ki jo lahko, skupaj z vsebinsko in arhitekturno nadgrajenim Trgom Evrope, prodata vsemu svetu, kakovostno kulturno produkcijo, ki se jo da še razširiti, občinstvo zanjo in z zaledjem ogromen turistični potencial.
Ni se težko trepljati po ramenih in nazdraviti s penino, težko se je odreči delu kratkoročne koristi za dolgoročno dobrobit. In to početi iz dneva v dan. Bosta Gorici to zmogli?